Viri znajo povedati tudi, da so šakali pokončali ovco na kmetiji tik pod vrhom Gore Oljke.

Lani prvič evidentirali nekaj šakalov

Gospodar omenjene lovske družine prof. dr. Boštjan Pokorny je navedbe potrdil. Povedal je, da so se šakali začeli pojavljati v zadnjem obdobju, in to na celotnem območju Savinjsko-kozjanskega upravljavskega območja. »Lani smo jih nekaj evidentirali na območju Gore Oljke, nekaj so jih na sosednjem lovišču Polzela tudi uplenili. Evidentiran in potrjen je bil tudi škodni primer, ko je šakal pokončal jagnje.«
Po sogovornikovih besedah se šakali hitro množijo. Razlogi za to so predvsem spreminjanje pokrajine, precej manj posegov v število ostalih vrst plenilcev, kot so lisice in volkovi, ter prehranjevalne navade šakalov, tudi zaradi pospeševanja ovčereje. Na vprašanje, če je strah pohodnikov, ki se na Goro Oljko podajajo iz različnih smeri, zaradi več šakalov upravičen, odgovarja: »Ne, za kaj takega ni nobene potrebe. Živali sodijo med majhne plenilce, ki so po svojih značilnostih in načinu prehranjevanja zelo podobne lisici, s katero živimo in vemo, da nas kljub možnosti prenosa stekline ne ogroža. Šakal do ljudi ni agresiven, je pa plenilec, ki se prehranjuje z mladiči parkljarjev – tako z domačimi (ovce, koze) kot s prostoživečimi. Precej več časa in energije nameni iskanju lažje dostopnih prehranskih virov, med katerimi je tudi mrhovina. V Sloveniji so območja, kjer je šakalov več, in sicer na Krasu in Ljubljanskem barju.«

Nutrije je treba odstraniti

Lovsko upravljavsko območje Lovske družina Oljka, ki šteje 34 članov, se razteza na skoraj 2.700 hektarjih, od tega je lovnih 2.400 hektarjev. Med divjadjo prevladujeta srnjad in divji prašiči, ki jih je vedno več. Lovci in tudi pohodniki pa so veseli, je prepričan Pokorny, povečanega števila drugih domorodnih vrst velikih sesalcev, kot sta alpski gams in navadni jelen. Število ostalih vrst malih zveri (lisice, jazbec, kuna belica), ki imajo v okolju mnogo pozitivnih vlog, je stabilno.
»Smo pa lani prvič na območju lovišča družine ob vodotoku reke Pake kot izrazito invazivno tujerodno vrsto opazili nutrijo. Te živali so ene tistih, ki lahko dolgoročno negativno vplivajo na biodiverziteto reke in škodijo tudi na druge načine. Kot lovci smo dolžni to žival iz okolja odstraniti, zato pa potrebujemo razumevanje splošne javnosti. Odločno odsvetujemo hranjenje živali. S tem preprečujemo povečanje možnosti za njihovo razmnoževanje. Želimo si tudi razumevanja glede uvedbe drastičnih ukrepov za njihovo iztrebljanje. To terja od nas nenazadnje tudi evropska zakonodaja, tako kot zahteva uničevanje invazivnih tujerodnih rastlin, kot sta ambrozija in japonski dresnik.«

Glede uplena lani uspešni

Po Pokornyjevih besedah so bili člani lovske družine Oljka lani pri izvajanju smernic načrta gospodarjenja z divjadjo uspešni, predvsem pri srnjadi in divjem prašiču. Država jim je za srnjad določila odstranitev 90 primerkov, število pa so zmanjšali še za 2. Od 92 jih je 39 poginilo na cesti ali ob trku z vlakom.
»To nas skrbi in v zvezi s tem izvajamo različne ukrepe. Mednje med drugim sodi postavljanje modrih odsevnikov na cestah. Nismo najbolj uspešni, saj tovrstne izgube naraščajo oziroma stagnirajo.« Pri divjih prašičih je bil uplen še boljši. Od 16 dovoljenih so jih lani uplenili 29, za izgubo 4 primerkov so bili razlogi drugi. S 33 divjimi prašiči so, pravi sogovornik, vsaj delno omejili škodo na kmetijskih površinah ter tveganje za prenos afriške kuge, ki sicer za ljudi ni nevarna, resno pa ogroža prašičerejo.