Z jamarstvom se je začela ukvarjati leta 2002, ker jo je zanimalo, kaj je tam spodaj. »Če greš v hribe, vidiš vse naokoli, jame pa so skrite, in vedno me je zanimalo, kaj se skriva v njih. Vedno me je privlačilo tisto, kar je pod zemljo in pod vodo, zato sem naredila tudi izpit za potapljača. Teh dveh dejavnosti, potapljanja in jamarstva, mi sicer še ni uspelo združiti, ker se mi zdi to zares nevarno«.

Včlanila se je v Koroško-šaleški jamarski klub Speleo Siga v Velenju, v sklopu katerga jo je takratni predsednik povabil na preizkus. Peljal jo je skozi Hudo luknjo, skozi nekaj ožin, na koncu pa se je morala spustiti po vrvi. »Ko sva prišla skozi, je rekel: Ti si prava za to!« Tako se je pričela njena jamarska pot, vse do jamarske reševalke, za kar je po pravilih potrebnih osem let.

Lastnosti jamarskih reševalcev

Na vprašanje, kakšne so ključne veščine jamarskih reševalcev, odgovori, da ne smejo imeti straha pred ožinami, višino in temo ter da morajo biti kondicijsko sposoben zdržati večurne napore pri reševanju. Pomembna je tudi psihološka pripravljenost, saj so reševanja v jamah dolgotrajna, včasih se odvijajo tudi po več dni. Sama nima težav s strahovi, ki se lahko pojavijo pri odpravah v podzemlje. Zase trdi, da je med manjšimi in bolj suhimi jamarji, tako da ji plezanje skozi ožine ne predstavlja težav.
»Tudi če je skozi neko ožino težje splezati, si vedno rečem, da če sem lahko prišla noter, bom lahko prišla tudi ven. Kadar so ožine resnično tesne in se predvsem pri začetnikih pojavi strah, lahko pride do hipne paralize, zdi se, kot da za nekaj trenutkov popolnoma zakrniš. Takrat je potrebnega nekaj časa, da se telo sprosti.«

V jamo gredo vedno najmanj trije

Jamarski reševalci so aktivirani s klicem na številko 112, od tam pa jih kontaktirajo s centra za obveščanje. »Odzovemo se takoj, običajno imamo opremo kar v avtih, zato se lahko nemudoma odpravimo na pot. Obstaja nenapisano pravilo, da gremo v jamo vedno najmanj trije. V primeru, da se eden poškoduje, drugi ostane pri poškodovancu, tretji pa odide po pomoč. Kadar gre za nesrečo manjših razsežnosti, najprej pokličejo bližnje reševalne centre, v primeru večjih nesreč pa vse reševalne postaje. Kadar tudi to ni dovolj, zaprosijo za pomoč iz tujine.

Pri reševalni akciji najprej pogledamo načrt jame. Če ta ne obstaja, jo zasilno skicira tisti, ki jamo najbolje pozna. Potem se reševalci razdelimo v skupine in se spuščamo vanjo. Ko dosežemo ponesrečenca in ga varno spravimo na nosila, se začne izvlek iz jame. Za komunikacijo v jami uporabljamo poseben sistem Vox; gre za žice z mikrofoni, po katerih komuniciramo.«

Daleč najtežji primer reševanja v Vranjedolski jami

Daleč najtežji primer reševanja zanjo je bil lani v Vranjedolski jami, ko se je v ozkem rovu sto metrov pod zemljo odkrušila skala in padla na glavo 33-letni jamarki.
»To je bilo težko za nas vse, saj je jamarsko reševanje ekipno delo. To reševanje je bilo posebej zahtevno, ker je bilo zaradi ožin potrebno miniranje rovov, bilo pa je tudi psihično naporno, saj nismo vedeli, kaj se bo s ponesrečenko zgodilo, kakšne so poškodbe in če jo bomo sploh uspeli izvleči živo.« Mateja je bila udeležena tudi v zadnji intervenciji v Križni jami.

Jamarsko reševanje in družina

Usklajevanje službe in dela jamarske reševalke Mateji ne predstavlja posebnega stresa. »Nesreče se načeloma zgodijo ob koncih tedna, tako da izostankov v službi ni veliko, če pa se intervencija podaljša v delavnik, delodajalcu država povrne stroške.«
Tudi družinsko življenje ne trpi preveč, saj so vsi navajeni, da opravlja tudi delo jamarske reševalke. »Občasno se pojavi kakšna skrb, a jih pomirim, da v jamah ni nič strašnega. Otroka sem že vzela s seboj v jame in jima je bilo všeč, pravita, da bosta jamarja, možu pa so malo manj všeč,« nam v smehu pojasni Mateja.

Nevarnosti jam

V jamah je največja nevarnost padajoče kamenje. Na ta način se zgodi tudi največ nesreč. Jamarji pred vsakim spustom odstranijo morebitne nevarnosti. Teh je največ pri spustih v brezna. Kljub previdnosti pa se nesreča še vedno lahko zgodi. Zadnji tip intervencije, ko so jamarji ostali ujeti v jami zaradi dviga vodostaja, je izjemno redek, Mateja se ne spomni, da bi se v času njene kariere jamarske reševalke to zgodilo.
»Možni so tudi padci, saj je v jamah veliko plezanja, je pa dejstvo, da je jamsko plezanje veliko bolj varovano od klasičnega v skalnih stenah. V jamah je vedno mokro, zato prosto plezanje ne pride v poštev, to pa se v hribih pogosto dogaja.«