Vsemu, kar se je v avgustu dogajalo, so dale pečat vremenske nevšečnosti, največje poplave v zgodovini Slovenije. Izmed mnogo prostovoljcev, ki so tako in drugače pomagali prizadetim ljudem na našem območju, smo izbrali tri. Vi pa izberite med njimi svojega kandidata za osebnost meseca. Ta in prihodnji četrtek lahko po 12. uri glasujete tudi na Radiu Velenje.

 

Simon Šumah, poveljnik gasilskega poveljstva MO Velenje

Gasilstvo se v mnogih družinah prenaša iz roda v rod in tako je bilo tudi pri Šumahovih v Škalah. Le da je bil Simon prvi v družini, ki je s to dejavnostjo začel. »Zasluge za to ima učiteljica Eva Kumer, ki je svoje učence v drugem razredu pripeljala v gasilstvo in mnogi smo ostali,« je najprej povedal.

Zdaj je Simon Šumah poveljnik gasilskega poveljstva MO Velenje in koordinira vsa dela med gasilskimi društvi v občini v povezavi s Civilno zaščito. »Letošnje poletje je bilo res burno. Začelo se je julija s hudimi neurji, ko je močan veter podiral drevesa in dogajanje nas je zelo presenetilo. V jutranjih urah sem dobil klic in se čudil, čemu, saj v Škalah skoraj veter ni pihal. Ko pa sem prišel mimo Škalskega jezera v Velenje in zagledal na tleh prvo streho in drevesa, sem videl, da gre zares.

Ko so se te dejavnosti nekoliko umirile, pa je prišel 4. avgust. V velenjski občini je na dveh mestih prestopila bregove Paka, reševali smo udeležence festivala MetalDays, sprožilo se je ogromno plazov, imeli smo 167 intervencij samo zaradi posledic poplav. V Velenju se je najhujše dogajanje v nekaj dneh umirilo, smo pa bili pozvani na pomoč v Zgornjo Savinjsko dolino. V akcijo smo stopili 9. avgusta in nato dvajsetkrat pomagali. Naša naloga je bila predvsem pomoč gospodarstvu, zato smo čistili objekte in stroje v KLS Ljubno,« je povzel dogajanje.

Gasilci so seveda organizirani, opremljeni in usposobljeni za takšno posredovanje, nekaj drugega pa so občutki, ko doživiš nekaj tako neverjetnega, kot so bile tokratne poplave in njihove posledice.

»Najprej se seveda svet podre, a potem stopiš korak nazaj. Morda je pred intervencijo nekaj minut tekanja, nato pa »vklopimo« svoje postopke, da hitro pomagamo, kjer je potrebno. Moj drugi dom je bil v tem času gasilski dom Velenje in njegova komandna soba, kjer smo organizirali pomoč, sprejemali informacije, kje se kaj potrebuje, pošiljali ekipe na teren.

Čustva moraš v takšnih trenutkih dati na stran, samo delaš, pridejo pa seveda za teboj, posebej če si na terenu in marsikaj žalostnega vidiš. Zato smo gasilci kolegi, se pogovorimo, imamo tudi zaupnike, da lahko damo iz sebe tiste občutke, ki bi nas lahko morda vrgli na kolena. Nas pa žene dober občutek, da smo pomagali in tega se ne da plačati. To je pripadnost gasilstvu.«

To je tudi razlog, da se ljudje v težavah na gasilce zanesejo.

 

Adnan Saličević Laky, Športno-kulturno društvo Šoštanj

 

Če boste v Šoštanju spraševali za Adnana Saličevića, bo verjetno marsikdo razmišljal, ali ga pozna. Če pa boste spraševali za Lakya, boste takoj dobili odgovor. Ko smo ga prosili, da se kot kandidat za osebnost meseca predstavi, je najprej dejal, da bi želel govoriti v imenu ekipe, članov Športno-kulturnega društva Šoštanj, kjer je sicer podpredsednik. Na željo, da izpostavi njihovo delovanje pri odpravljanju posledic poplav, pa je postal zgovoren.

»Vsi smo stopili skupaj in bili deset dni na terenu. Nazarje, Mozirje, Male Braslovče, Koroška … Najprej ne veš, kako bi pristopil k človeku. Malo se pogovoriš, vprašaš, potem pa akcija. V takšnih situacijah, ko ljudje ostanejo brez vsega in prideš pomagat, najdeš tudi prijatelje. Nas potrebujejo tudi zdaj, ko vse, kar so doživeli, šele prihaja za njimi. In ko pogledam nazaj, kakorkoli je bilo težko, smo se imeli lepo, povezalo nas je, čutili smo hvaležnost.«

Čeprav je pomagati dober občutek, pa je hkrati hudo tudi za tiste, ki pomagajo. Adnan je hude čase doživel kot otrok med vojno v Bosni in tisti časi mu prihajajo v misli tudi zdaj, ko je tragedije videl pri poplavljenih ljudeh. »Ne morem videti človeka, ki mu gre slabo, ki je v težavah, da mu ne bi pomagal – če mu le lahko, na kakršenkoli način. Ne bi mi dalo miru,« pripoveduje.

Društvo deluje šele od leta 2021, a so v tem času že veliko postorili. Organizirajo delavnice za otroke, različne dogodke in so udeleženci športnih dogodkov po Sloveniji, dvakrat so v Šoštanju organizirali Evropsko tekmovanje žerjavistov. »Trudimo se, veliko idej imamo, dosti je mladih v društvu. Naš namen je razgibati Šoštanj, kar se je v zadnjem času že zgodilo. Novi župan se trudi oživiti mesto in to mu uspeva.«

Laky je po poklicu elektrotehnik in dela kot gradbeni delovodja v Primorje GA Holding v Ljubljani. V Šoštanj je prišel leta 2011 kot delavec SGP Primorje, ki je gradilo TEŠ blok 6. In ostal. »Tukaj so mi ljudje všeč. Komunikacija, odnosi, čut za solidarnost – to me je pritegnilo,« še pravi.

 

Vesna Pusovnik – Oven, prostovoljka Šmartno ob Paki

Zajeten je seznam ljudi, ki so v nedavnih poplavah zavihali rokave in nesebično priskočili na pomoč tistim, ki jim je bila ta najbolj potrebna. Njihove pridne roke so odpravljale posledice poplavljenih, uničenih ali kako drugače poškodovanih domov, ki so jih mnogi skrbno urejali vrsto let. »Vsi ti si zaslužijo pozornost, iskrena hvala. Če med množico lahko izberemo le eno osebo, pa naj bo to Vesna Pusovnik – Oven,« so kandidatko za osebnost avgusta v Občini Šmartno ob Paki predlagali na tamkajšnji občinski upravi.

Svoj izbor so dopolnili še s pojasnilom, da je skrbela za koordinacijo prostovoljcev, tudi sama organizirala ekipe iz drugih delov Slovenije, svoje osebno vozilo je posodila za prevoz toplih obrokov prizadetim po poplavah na najbolj prizadetem območju in pri tem sodelovala z gasilci, civilno zaščito, javnim zavodom Mladinski center Šmartno ob Paki … Skratka z vsemi, ki so bili tako ali drugače vpeti v aktivnosti pri odpravljanju posledic največje naravne nesreče v Sloveniji doslej.

»Od 5. do 15. avgusta sem domov hodila samo spat. En otrok je bil pri eni, drugi pri drugi babici. Na začetku je z mano po terenu hodil tudi mož Darko, a po nekaj dneh sva ugotovila, da bo nekdo od naju moral v službo in prevzeti skrb za domače gospodinjstvo,« je povedala Vesna. Kdo bo to, je v družini bolj ali manj jasno, je dodala. Njeni namreč vedo, da če lahko pomaga, bo pomagala. Vedo, zakaj mamice in žene v takih trenutkih ni doma. »Razumejo, podpirajo me, kar mi veliko pomeni. Pri hiši imamo le en avtomobil in ta je bil ves čas z mano, kar prav tako kaže na to.«

Ob obujanju, kar je doživljala na terenu, so se ji orosile oči. Njena ramena so bila vsaj na začetku nekaterim prizadetim opora, na katero so se naslonili z jokajočimi očmi. Njene besede tolažbe balzam za ranjena srca. »Bilo je zelo stresno, prve dni grozno, saj človek ni mogel verjeti, da je kaj takega mogoče,« je pripovedovala bolj zase. Tudi nočne more so bile prisotne, je priznala, saj so se jo zgodbe ljudi močno dotaknile. Nemogoče je bilo v trenutku izbrisati vse, kar so ji pripovedovali. Razumljivo, saj so v kratkem času ostali brez vsega, kar jim je veliko pomenilo, v kar so vlagali leta in leta.

Še danes se ji v glavi odvija film, v katerem poleg razdejanja, ki ga je povzročila neukrotljiva voda, ne manjka hvaležnih pogledov, ko jim je ponudila steklenico vode, topel obrok hrane. »To je bilo najmanj, kar si v tistem trenutku lahko naredil zanje. Ko mi je zmanjkalo volje, energije, sem se spomnila, da je moj dom suh, da je vse na mestu, kot mora biti, in znova sem zbrala potrebno moč, da so stvari tekle dalje. Ob tem je treba poudariti, da človek sam v takih trenutkih ne more narediti veliko. Znova se je potrdil rek ’V slogi je moč’. Tudi kakršne koli meje v takih primerih ne obstajajo. Obstajata pa čut za sočloveka v stiski in brezmejna solidarnost,« je sklenila Vesna Pusovnik – Oven.