Upokojenka, ki je 40 let delovne dobe »naredila« na davčni upravi, je zdaj predsednica Turističnega društva Šalek, sodeluje v Svetu KS Šalek in društvu upokojencev, ob tem pa je dala na stran nekatere svoje hobije. A čeprav se zdi, da dela za druge, vse to koristi tudi njej. »Sem še zmeraj aktivna, ustvarjalna, kar kaže, da veliko še zmorem,« pravi.
Služba jo je naučila natančnosti
Rodila se je v Zabukovici, majhnem rudarskem kraju, nato pa jo je življenje preselilo v Velenje, prav tako močno zaznamovano z rudarstvom. Pravi, da je imela zelo lepo otroštvo. V Celju je končala upravno-administrativno šolo, čeprav jo je zanimal študij tekstilne tehnologije, za kar pa možnosti ni imela. Namesto svojim sanjam je v šolo sledila svoji najboljši prijateljici. Po končani srednji šoli je kmalu postala mamica sinu, zaposlitev pa je našla v Velenju v tedanjem Centru srednjih šol. Čeprav je bila tam le 10 dni, ji je v zelo lepem spominu ostal prvi šef Drago Seme. Dobila pa je ponudbo za opravljanje pripravništva in zaposlitev za nedoločen čas na davčni upravi, in je to seveda sprejela. »Nikoli nisem bila človek številk, a me je takšna služba prisilila, da sem postala bolj organizirana, natančna, naštudirala sem številne predpise in moje področje je bil prometni davek. To je bilo še v času Jugoslavije, ko smo imeli resnično veliko predpisov – občinske, republiške, zvezne, pa še veliko zakonov, ki so se pojavili »mimogrede«, glede na potrebe države,« razloži.
Hobiji zdaj na stranskem tiru
Pri tem je rada delala z ljudmi, to pa je tisto področje, ki ga tisti, ki Bredo Kolar poznajo, bolj razumejo. Če se je zdelo njeno delovno obdobje na zunanji pogled manj intenzivno, pa Breda zdaj, ko je upokojena, lahko izživi vsa druga zanimanja in hobije.
Zelo rada ustvarja z rokami: v delavnici se je naučila izdelovanja nakita, mikata jo kvačkanje in šivanje. Ker je v sklopu TD Šalek članica plesne skupine Šaleška gospoda, kjer se je seveda morala naučiti kar nekaj srednjeveških plesnih korakov in figur, je preučila, kako so svoje obleke šivale ženske v srednjem veku, kako so včasih pletle. Tega se je lotila tudi zato, ker jo zelo zanima zgodovina.
»Spoštovati je treba znanje, dosežke ljudi v preteklosti. To so temelji naše družbe. Kar so naši predniki naredili, nas naučili, nam pustili, tega ne smemo zavreči. Zato se tudi najdem v dejavnosti turističnega društva. Lahko iz vsega tega narediš novo idejo, jo nadgradiš, ustvariš nekaj, kar nam pride prav v tem času. Kako smo se ženske naučile kuhati? Jaz od svoje mame, ona od svoje in tako nazaj …,« ponazori.
Celoten intervju v 36. številki Našega časa.
