24. junija je bil starodavni »poletni božič« – kresni večer in včeraj pa smo marsikje po Sloveniji praznovali precej bolj novodobni praznik – dan rudarjev.
Kresni večer najavlja najkrajša noč, ki traja le 8 ur in 26 minut, sledi pa mu najdaljši dan v letu, dolg natanko 15 ur in 36 minut. Nekdaj so poletni sončni obrat praznovali po cerkvenem koledarju že na 14. junija na dan sv. Vida, zato je Primož Trubar še lahko zapisal: “Šent Vid ima dan nerdalši, Lucija pak ner ta kratši,…”
Po koledarski reformi leta 1582 je začetek poletja (poletni solsticij) padel na 21. junij, pa tudi starodavni poganski običaji v čast slovanskemu sončnemu božanstvu Svetovitu v ljudskem izročilu so se pomaknili še nekoliko naprej – na god sv. Janeza Krstnika 24. junija. Podobnost med imenom svetnika in slovenskim imenom sončnega božanstva Kresnik (od tod tudi ime kres) zagotovo ni čisto slučajna in podobno, kot je krščanstvo pred reformo s sv. Vidom izpodrivalo slovanskega Svetovita (imeni zvenita skorajda enako), tako je pri izrinjanju Kresnika pomagalo tudi ime sv. Janeza Krstnika.
Kresni večer in dekleta
Kresni večer je bil hkrati tudi čas, ko je vse mogoče, ko se sprostijo mnoge nadnaravne sile, ko je mogoče na nebu spet videti škopnike, ki jahajo na otepu goreče slame, čas ko je mogoče slišati, kako govorijo živali, ko je mogoče videti v prihodnost … Tudi Šaleška dolina pozna celo vrsto izročil o kresnem večeru, ki so bili vsaj do 2. svetovne vojne še zelo živa. Največ jih je bilo namenjeno mladim dekletom, ki so si nadvse želele poroke. Tako je dekle iz okolice Šoštanja moralo, da se je poročilo, na kresni večer trikrat teči okrog bezgovega grma »naopank«(narobe) in trikrat »na prav«ter govoriti:”Bez beza, daj moža, če lepega ne, pa grdega!”
Druge »kandidatke« iz Šaleške doline pa so (povsem podobno kot na božični večer!) na kresni večer odšle v drvarnico in tista, ki je v enem naročaju prinesla največ drv, se je tudi poročila prva. Najstarejše tovrstno poročilo iz Šaleške doline pa ni povezano z ognjem, ampak z njegovim magičnim parom – vodo. Janko Vijanski je namreč leta 1856 poročal, da so dekleta na kresni dan metala v studence in potoke vence iz rož, da se jim je v vodi pokazal obraz bodočega ženina.
Skoraj deset let mlajša, a še vedno zelo stara, so tudi šaleška izročila o čudežni moči praprotnega semena na kresni večer, ki so bil objavljena leta 1865 v Slovenskem glasniku. Poročilo iz Šaleške doline pravi, da je neki hlapec na kresno biljo (predvečer kresa) prišel v hlev s praprotnim semenom v škornju in slišal pogovor dveh volov, ki sta premišljevala svojo žalostno usodo; prvi naj bi storil bridko smrt ob gospodarjevi sedmini, ki ga bo pičila kača, ko bo oral tretjo brazdo, drugi pa kar kmalu za tem, ko se bo vdova vnovič poročila.
Dan rudarjev
Včeraj smo (vsaj v Velenju in drugih slovenskih rudnikih, ne samo v premogovnikih) spet praznovali – 3. julija vsako leto praznujejo svoj dan rudarji. Čeprav praznik v Velenju praznujemo že šest desetletij, morda velja spomniti, da gre za rudarski praznik, ki ga je nova ljudska oblast razglasila v spomin na 3. julij 1934, ko je večina slovenskih rudarjev stavkala zaradi nevzdržnih socialnih razmer.
Kakšne so bile lahko razberemo iz članka v Slovenskem gospodarju, ki poroča, da ubogim rudarjem: »… neprestano zmanjšujejo s krvavimi žulji in vedno v smrtni nevarnosti zaslužene prejemke, ki so do sedaj komaj zadostovali za pičlo hrano, da o obleki ter drugih potrebščinah niti ne govorimo … Dosedanji prejemki rudarjev so bili, kakor že omenjeno, itak tako pičlo odmerjeni, da niso bili zadostni za prehrano delavskih družin in je na tisoče rudarjev trpelo občutno pomanjkanje nekaj mesecev.
Ponovna krčenja ter odtegovanja so prisilila uboge trpine v gladovno stavko, ki je zasledovala cilj: Že naznanjena znižanja denarnih prejemkov in dajatev – ukiniti. V večini jam Trboveljske družbe delajo rudarji 8 ur in v treh »šihtih«. Ko je nastopil v torek, dne 3. julija, drugi »šiht« podzemeljsko delo, je izjavil prvi, da ne bo zapustil jam in je ostal na svojem mestu. Rudarji so resno poudarili, da ne bodo ne jedli, ne pili in bodo ostali v jamah, dokler jim ne dovoli družba prejšnjih prejemkov in jim ne omogoči življenjskih pogojev. Delavstvo je še naglasilo, da noče jamskega dela onemogočati in bo oskrbovalo potrebno varnostno službo, da ne bo trpela družba nobene škode.
Vest o gladovni stavki v Trbovljah se je razširila z bliskavico ter raztegnila na vse premogovnike … V jamah so ostali tudi drugi in tretji »šiht« in so bili dne 4. julija že vsi rudarji pod zemljo. Revežem v jamah so se pridružili glede gladovne stavke oni v družbi zaposleni delavci, ki delajo nad zemljo, uradniki ter poduradniki, katere je prikrajšani zaslužek bolj zadel nego delavske mase. Po jamah ter v vseh podjetjih družbe sta vladala popolni red in mir. Potrebna varnostna, reševalna ter gasilska služba so se vršile v vseh revirjih z vso natančnostjo in je bilo v tem oziru poskrbljeno za 4.000 pod zemljo stavkajočih rudarjev …«
Solidarnost s stavkajočimi rudarji pa so v dneh trajanja stavke pokazali vsi slovenski rudarji – tudi velenjski!
