Organizirali so tudi tekmovanje iz nudenja prve pomoči, na katerem so nastopile ekipe iz vsakega društva. Teh je v Sloveniji 17. Predsednika GRS Celje Aleša Kovača smo povabili, da predstavi dejavnost društva in delo reševalcev.
Se mladi vključujejo v GRS?
»Da, brez tega ne gre. Iščemo mlade ljudi za članstvo. Naša služba je zahtevna, zato iščemo usposobljene ljudi, ki morajo imeti določena znanja. Če se le da, morajo biti alpinisti, ker delujemo na zelo zahtevnem terenu. Največ štejejo izkušnje v alpinizmu, da je dober poznavalec lokalnega terena, da je doma v naših krajih, ker je tako lahko hitro odziven v primeru akcije.«
V čem je naš del Slovenije zahteven? Kako morate biti usposobljeni?
»Imamo nekaj visokogorja, to je nad 2.000 m. To so visoke gorske stene, če se v njih kaj zgodi, je do ponesrečenca zahtevna pot. Zato morajo biti člani usposobljeni, sposobni gibanja na takšnem terenu. Izvajamo specialna usposabljanja, kot je helikoptersko reševanje, poleg letalcev reševalcev imamo še vodnike reševalnih psov in inštruktorje. V ekipah pa so tudi zdravniki.«
Kaj reševalci opažate pri ljudeh, ki se podajo v gore? So primerno opremljeni?
»Oprema pri planincih in plezalcih ni težava. Danes je veliko ponudnikov planinske, alpinistične opreme, problem pa je znanje. Veliko je novodobnih ‘planincev’, ki so se navdušili nad hribi, preskočili pa so osnovno izobrazbo. Včasih so se ljudje najprej včlanili v planinsko društvo ali delovali v šoli v planinskem krožku ter potem rastli in pridobivali znanje. Zdaj pa gredo v trgovino, kupijo čelado, čevlje, pohodne palice in nahrbtnik in se odpravijo v gore. Letos je, na primer, čas, ko je v gorah še vedno precej snega … Prejšnji mesec smo imeli nekaj posredovanj zaradi tujih planincev, ki niso računali, da bodo obtičali v snegu. Tudi v Logarski dolini je že bilo v preteklih letih precej zdrsov, ki so se končali s smrtjo planinca.«
Kakšno bo vreme, pa s sodobno tehnologijo ni težko preveriti …
»Vedno je treba preveriti vreme. Tudi če je v dolini že 35 stopinj Celzija, je lahko v visokogorju sneg. Danes je zelo preprosto in hitro mogoče dobiti informacije o vremenu in stanju v gorah, le poiskati jih je treba. Pri odhodu na pohod pa je treba misliti predvsem na najbolj šibke v skupini – otroke, ki ne zmorejo dolgega pohoda, starejše, koga z zdravstvenimi težavami – in turo prilagoditi najšibkejšemu članu. Ter začeti postopoma – ne z visokimi vrhovi in težkimi turami, temveč pridobivati znanje in kondicijo v sredogorju in počasi napredovati višje.«
Reševalce pokličemo na pomoč s klicem na 112?
»Vsi klici za reševanje v gorah se zbirajo na 112 in operater se odloči, koga bo poslal na pomoč. Če gre za visokogorje, pokličejo gorske reševalce, v manj zahtevnih primerih tudi gasilce ali nujno medicinsko pomoč. Če ugotovimo, da je možnost uporabe helikopterja in je vreme ugodno, se poslužujemo helikopterske ekipe. V letošnji sezoni je že v pripravljenosti na Brniku, sestavljata jo gorski reševalec in zdravnik, v drugih letnih časih jo je treba šele sestaviti ob klicu na pomoč.«
Kako se počutite, ko rešite človeka v gorah?
»Seveda se počutimo dobro. Vsi smo zato tukaj, ker radi pomagamo, ni nam problem pomagati brezplačno. Država nam pride naproti z opremo, vendar je ob tem postavila normativ števila gorskih reševalcev. Tega smo že krepko presegli in za to razliko moramo sredstva za njihovo opremo zagotoviti sami.«
Kakšen odnos ima do vas javnost?
»Javnost nas lepo sprejema, dobimo veliko zahval, morda sicer ne tako medijsko odmevnih, kot jih dobivajo gasilci. Zagotovo pa je vsak planinec, ki smo ga rešili, hvaležen, da je preživel. Vedno pa se ne izide najbolje. Pri nas je velik faktor uspešnosti reševalne akcije oddaljenost dogodka. Po klicu se moramo odpraviti iz službe, se opremiti, odpeljati čim bližje nesreči, nato pa večinoma oditi, se povzpeti še peš do kraja nesreče, kar lahko traja več ur. Naši odzivni časi so povsem drugačni.«
