»Ko bo z obličja Zemlje izginila čebela, bo človek preživel le še štiri leta; ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi,« so znamenite besede znanega fizika in matematika Alberta Einsteina.
K promociji zavedanja in pomena čebel veliko prispeva tudi čebelar Franc Čanč iz Plešivca pri Velenju, ki se po številu čebeljih družin uvršča med srednje velike čebelarje. »Imamo več kot sto čebeljih družin, vedno uspešno prezimujejo, se jim je pa treba povsem posvetiti in jim nameniti ogromno časa. Smo že tretja generacija, ki jim čebele veliko pomenijo. Čebelariti je začel že dedek leta 1903. Tu so pognale korenine, jaz sem rojen s čebelami,« pripoveduje Čanč, ki se kot kratkohlačnik ni ustrašil prvih pikov čebel in se od mladih nog zaveda njihovega pomena v naravi. »Z veseljem nadaljujem s to bogato tradicijo in upam, da jo bo nadaljeval tudi sin.«

Čebelje brenčanje vzbuja čustva

»Pri nas je čebelarstvo način življenja, čustveno sem zelo navezan nanje. Brez žene Anice presežkov v čebelarstvu ne bi dosegel. Moj delovni dan se (kot pri večini čebelarjev) prične s pregledom tridnevne vremenske napovedi, potem se odločimo, ali bomo čebele krmili, če ni zadosti paše itd. Treba je biti pozoren in jim pomagati, če je to potrebno.
Čebelje brenčanje vzbuja posebne vrste čustva, ki se pojavijo pri vsakem čebelarju. Poleg tega so čebele najpomembnejše opraševalke rastlin. Oprašijo kar 80 odstotkov vseh rastlin in 90 odstotkov sadnih dreves, kar omogoča razvoj, obstoj in razširjanje rastlinskih vrst. Pomembno pa vpliva tudi na pridelavo hrane,« pove Čanč, ki poudari tudi, da k ohranitvi čebel lahko prispevamo veliko sami tako, da zmanjšamo uporabo za čebele škodljivih škropiv ter skrbimo za ohranjanje čistega okolja in čistih voda.

Za penečo medico prejeli že drugo zlato medaljo

Čančevi živijo na področju, na katerem jih obdajajo gozdovi, travniki in sadno drevje. Čebele dajejo zdravo hrano, na njihovem področju tudi ni tako intenzivnega kmetijstva, zato na srečo zaradi uporabe fitofarmacevtskih sredstev nimajo večjih težav. »Glede kvalitete medu pa smo odvisni od gozdnih paš, ki dosegajo vrhunske rezultate. Najzahtevnejše za vsakega čebelarja je, kako pripraviti čebele, da dobro prezimijo, kar pa je odvisno od vsakega čebelarja posebej.«
Po katerih izdelkih potrošniki najraje posegajo? »Najpomembneje je upoštevati visoko produktno odgovornost. Vsi pridelki morajo dosegati standarde – pravilnik o kakovosti medu. Pridelati je torej treba najkakovostnejši med, da lahko pridelamo tudi ostale kvalitetne produkte. To velja za cvetni prah, apimix, medeno satje, propolis, matični mleček, čebelji strup in tudi čebelji vosek,« našteva čebelar, ki je posebej ponosen na penečo medico, za katero so lani prejeli na mednarodnem tekmovanju v New Yorku že drugo zlato medaljo. Je pa treba ves čas dokazovati, da si dober.

Apiterapija ni le predihavanje čebeljega zraka

Čančeva želja je bila tudi izpopolniti znanje na področju apiterapije, ki je druga veja v čebelarstvu in se ukvarja z lajšanjem ali odpravljanjem zdravstvenih tegob z uporabo čebeljih pridelkov. Zdravljenje s čebelami in čebeljimi izdelki pa vse bolj pridobiva na pomenu.
»Če se odločiš za apiterapevta, moraš že nekaj let prej postaviti smernice ekološkega čebelarjenja. V produktih ne sme biti ostankov zdravil, biti morajo čisti, brez primesi. Moral sem urediti smernice čebelarstva in opraviti šolanje za apiterapevta. Prijavil sem se na izpit za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije in jo uspešno zaključil,« ponosno pove in računa, da bo lahko tudi sam kmalu pričel z izvajanjem terapije.
»Apiterapija ni samo predihavanje čebeljega zraka, ponuditi moraš tudi terapijo s čebeljimi produkti. Zdravljenje s čebelami in čebeljimi izdelki pa vse bolj pridobiva na pomenu. Gre za kompleksno dejavnost. Le če so produkti varni in zdravi, se da izvajati apiterapijo. Apiterapevt ob prejemu certifikata podpiše etični kodeks, s katerim prevzema odgovornost, da bo pri svojem delu s stranko v skladu s kodeksom upošteval vsa etična in moralna načela, torej ljudem pomagati, ne škodovati.«