To je tudi čas, ko so dnevi čisto kratki, narava miruje, sonce pa nima moči, zato so se naši predniki tega obdobja bali. Tema je bila zanje skrivnostna in grozna, skrbelo jih je, da bi sonce ugasnilo. Zato so že v poganskih časih poznali vrsto različnih šeg in navad, s katerimi so preganjali zlo, pomagali soncu, da bi se zopet okrepilo, ter naravi, da bi se prebudila. Kasneje je krščanstvo mnoga poganska verovanja prekrilo z novimi vsebinami, prineslo luč, toploto ter dalo predstavam o dušah rajnih nov smisel.

Štiri nedelje adventa

December se prične z adventom, ki s postom predstavlja pripravo na prihod božiča in traja štiri nedelje. Nekoč se je post pred božičem začel že na Martinovo, po prvih kolinah. Advent je čas duhovne in zunanje priprave na božič, kar ponazarjajo tudi adventni venčki s štirimi svečami. V Mlinškovem berilu je zapisan pregovor, ki so ga poznali prebivalci Šaleške doline: »Če je advent južen, bo naslednje leto rodovitno.«

Decembra goduje kar nekaj svetnikov, ki so bili pomembni tudi za prebivalce Šaleške doline.

Številni decembrski zavetnik

4. decembra goduje sv. Barbara, zavetnica rudarjev, katere kip je v preteklosti svoje mesto našel tudi v velenjskem premogovniku. Pregovor pravi: »Na Barbaro mraz, bo trajal ves zimski čas.«

Miklavža se 6. decembra veselijo predvsem otroci. Najstarejšega med vsemi decembrskimi obdarovalci so poznali že v predkrščanskem času, saj skupaj s parklji nadaljuje pradavne zimske obhode našemljencev. Parklji ali hudiči, ki so še starejši od Miklavža, so ponazarjali duhove prednikov. Miklavž se jim pridruži šele v 12. stoletju in postane simbol vsega dobrega. V Šaleški dolini je veljalo, da na ta dan včasih niso delali ne mlinarji ne žagarji, saj je Miklavž zavetnik mornarjev, čolnarjev, drvarjev in žagarjev.

Sv. Lucija, ki goduje 13. decembra, je zavetnica vida. Velenjski učitelj Fran Mlinšek je zapisal, da kdor hoče spoznati čarovnice, si mora na dan sv. Lucije začeti delati stolček in pri polnočnicah bo videl, katere so čarovnice. Zapisal je tudi, da je v Paki ob cesti studenec, kjer je počivala sv. Lucija in ta voda je zdrava za oči. Na sv. Lucijo (lahko pa tudi na sv. Barbaro) se seje mlado žito, saj so nekoč ljudje verovali, da bo letina obilnejša, če bodo mlado žito posejali pred božičem.

Tik pred najkrajšim dnevom in najdaljšo nočjo v letu, 21. decembra, goduje sv. Tomaž, ki ga poznamo predvsem po dogodku, zaradi katerega se ga je prijel izraz nejeverni Tomaž in označuje pretirano skeptičnega človeka. Ljudje so nekoč verjeli, da imajo na najdaljšo noč v letu veliko moč čarovnice, dan pa je bil primeren tudi za vedeževanja, kaj bo prineslo novo leto.

Navade in šege božiča

Božič velja za enega največjih krščanskih praznikov. Zanj so značilne številne šege in navade. Mlada šega je postavljanje božičnega drevesa, ki je po letu 1900 v meščanskih družinah začelo zamenjevati jaslice. V naših krajih so že stoletja prej prostore krasili z zimzelenim rastlinjem, mladim žitom, orehi, jabolki … Na podeželju se božično drevo pojavi po prvi svetovni vojni.

Jaslice, ki predstavljajo prihod Kristusovega rojstva, so prav tako razmeroma mlad pojav. Prve jaslice so postavili na Portugalskem, prve jaslice na Slovenskem pa so bile na ogled leta 1644 v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani.

Množično postavljanje jaslic po hišah, mestih in na podeželju se je začelo na prehodu iz 18. v 19. stoletje. V kmečkem okolju so se najbolj uveljavile kotne jaslice v bogkovem kotu. Navadno se jih je postavljalo na trikotno odžagano desko, ki so jo postavili v kot, rob deske pa so okrasili s posebnim božičnim prtom ali pečo. Na deski so uredili strmino, jo okrasili z mahom in postavili jaslične figure. Meščanske družine so jaslične figure v večini kupovale, kmečke figure pa so bile delo domačih rok. Pripravljanje in postavljanje jaslic je bilo vedno v domeni otrok in staršev, ki so si s tem popestrili dolge zimske večere.

Mlada šega je tudi božično obdarovanje in z njim povezan Božiček. Ta nekoč ni nastopal kot maskirana oseba, temveč kot nevidni duh, ki prinese darila. Šega se je med obema vojnama najprej uveljavila v mestnem okolju, kasneje pa se je prenesla tudi na ostale pokrajine. V tujini so poznali maskirane Božičke v rdečih oblačilih, ki pa so se v zadnjih desetletjih uveljavili tudi pri nas.

Sv. Štefan in tepežni dan

Sv. Štefan, ki goduje 26. decembra, je zavetnik živine in še zlasti konj. Na ta dan se je ohranilo jahanje konjev in blagoslavljanje pred cerkvijo. V Šaleški dolini se je ta običaj ohranil v Šentilju.

Na dan nedolžnih otrok oziroma tepežko, 28. decembra, so otroci lahko s šibami tepežkali odrasle in v zameno dobili slaščice, po drugi svetovni vojni pa tudi denar. Tepežkanje je predstavljalo blagoslov, tepežkali pa so lahko samo dopoldne. »Tepežni dan oblačen, ne boš ob letu kruha lačen.«

Zadnji dan v letu

Silvestrovo ali starega leta dan je zadnji dan v letu. Ime mu je dal papež Silvester, ki je upodobljen s ključem, s katerim odklene novo leto. Slovenci so zadnjemu dnevu v letu rekli staro leto, večeru pa drugi sveti večer. Silvestrov večer, kot ga poznamo danes, je nastal mnogo kasneje.

Na večer pred novim letom se je nekoč ponekod otresalo sadno drevje, saj so tako prebudili duhove, ki naj bi poskrbeli za dobro sadno letino. Po vaških hišah so zadnji dan leta hodili novoletni koledniki, ki so s pesmijo voščili dobro letino. Na staro leto so v Šaleški dolini pogosto vedeževali s čevljem ali s poleni.

Praznovanje novega leta povezujemo s postavljanjem novoletne smrečice in s prihodom dedka Mraza. Ta je najmlajši od treh decembrskih obdarovalcev. V slovenski prostor je bil umetno uveden po drugi svetovni vojni. Glavna naloga dedka Mraza, za katerega so bila izdelana tudi pisna navodila, kako mora izgledati, je bila obdarovanje otrok in nastopanje v javnosti na prireditvah in v sprevodih na ulici.

Prišlo je novo leto

Novo leto je običajno praznični dan, ki obeležuje začetek novega koledarskega leta. V gregorijanskem koledarju, ki velja v večini sveta, je to 1. januar. V rimskih časih je bil začetek leta 1. marca. V julijanskem koledarju, ki ga uporablja pravoslavna cerkev, je novo leto 14. januarja. Muslimansko novo leto se začne ob Sončevem zahodu 30. januarja, judovsko novo leto pa ob Sončevem zahodu 22. septembra. V Sloveniji je novo leto državni praznik, ki ga praznujemo, kot tudi nekatere druge države, še 2. januarja.

Januar ali prosinec je prvi mesec v prenovljenem rimskem, danes gregorijanskem, koledarju. Ime je dobil po rimskem bogu Janusu, ki je bog začetka in konca. Imel je dva obraza in je z enim gledal naprej, z drugim pa nazaj.

Sveti trije kralji

6. januarja so se ohranila koledovanja z obhodi svetih Treh kraljev. Na ta dan pritrjujejo ljudje na hišna vrata križce ali pa jih rišejo s kredo in napišejo začetnice svetih Treh kraljev in letnico. Ker so ljudje verovali, da koledniki prinašajo srečo, so jih gospodinje obdarile s klobasami, jajci in vinom. Fran Mlinšek je zapisal, da »če kdo na kraljevo devet hlebov poje, je potem silno močan.« Ta dan so dali vsaki živali jesti od stolnika (*praznični kruh).

Po treh kraljih se je nekoč pričel čas preje. Ženske so se ob večerih dobivale po hišah, prinesle s sabo vsaka svoj kolovrat in predivo ter predle. To je bil poleg dela tudi čas za zabavo in je hkrati skrbel za ohranjanje izročila – pesmi, pravljice, uganke … Najstarejši način preje je s preslico, kasneje pa jo zamenja kolovrat. Z industrijsko revolucijo se preja konča.

Konec praznovanj

Februar je ime dobil po latinskem prazniku sprave in očiščenja in je bil tudi zadnji mesec v rimskem koledarju. Staro slovensko ime za februar, svečan, povezujemo s svečo, ki je lahko iz voska ali ledena. Sveče pa so povezane z 2. februarjem, s svečnico. Praznik sveč in praznik luči praznujemo štirideseti dan po božiču. Na ta dan so že v poganskih časih poznali obrede in obhode, ki so svetlobi po zmagi ob zimskem kresu hiteli na pomoč.

Svečnica nam v vremenskem pregovoru že napoveduje naslednje praznovanje, ki so ga ljudje pričakovali in se ga veselili: »Če je svečnica zelena, velika noč bo zasnežena.«