Pogosteje razmišljamo o smrti, ki povzroči v človeku hudo žalost in bolečino ob izgubi bližnjega. Čeprav je smrt sestavni del življenja, komaj kdaj spregovorimo o njej, saj je še vedno zavita v tančico skrivnosti. Pogovoru o njej se najpogosteje izognemo, saj smrt težko sprejemamo. Kako se spopasti z bolečino in kako žalovati, ko poseže v naš vsakdan, smo se pogovarjali s Tadejo Gotar, strokovno sodelavko društva Hospic Območnega odbora Velenje.

Pomembna je celostna oskrba umirajočih in njihovih svojcev

Vsakdo ima v svojih mislih kotiček, kjer se nahaja zavedanje, da bo nekega dne umrl. »Način, kako poslušamo ali pa zavračamo ta notranji glas, vodi naše nadaljnje življenje,« pojasni Gotarjeva, ki se ji zdita poslanstvo in podpora Slovenskega društva Hospic v času žalovanja zelo pomembna. »Ne gre samo za pomoč v času smrti svojca, temveč za celostno oskrbo umirajočih in njihovih svojcev, ki se po smrti nadaljuje s podporo žalujočim otrokom, mladostnikom in odraslim. Prizadevamo si k razvoju bolj sočutne družbe, kjer posamezniki in družine, ki se soočajo z umiranjem, smrtjo in žalovanjem, nikdar ne ostanejo sami s stiskami, ki jih ob tem doživljajo.«

Smrt je neprijetna tema

Izkušnja izgube je univerzalna, žalovanje pa naraven odziv na izgubo. Zakaj je smrt tabu in neprijetna tema za pogovor? »Res je, o žalovanju in smrti še vedno neradi govorimo, pa čeprav med nami ni človeka, ki bi bila pred izgubo zaščiten. Žal nenajavljeno posega tudi v življenja otrok in mladostnikov. Čeprav poznamo različne teorije o stopnjah in fazah v procesu žalovanja, ni dobro, če po slednjih sklepamo, da obstaja način žalovanja, ki je enoten vsem. Proces žalovanja je nepredvidljiv, izrazi žalovanja pa raznoliki, individualni. Ni pravega ali napačnega načina žalovanja. Sprejemati tisto obliko in izraz, ki ju naše žalovanje ali žalovanje našega bližnjega zavzame, je proces, ki zahteva zavedanje, da je način žalovanja odvisen od posameznikove osebnosti, preteklih izkušenj in tudi narave izgube,« odgovori Gotarjeva, prepričana, da pri žalovanju ne gre za problem, ki bi ga bilo treba ali mogoče rešiti.
»Lažje rečemo, da gre za naraven proces, skozi katerega je treba preiti, ne glede na to, kako se izraža in kako dolgo traja. Ni ga mogoče pospešiti. Traja lahko veliko dlje, kot si mislimo, in dlje, kot bi si želeli svojci ali prijatelji žalujočega. Žalujoči včasih povedo, da pravzaprav nikdar ne prebolimo izgube, obstaja pa pot, da se premaknemo naprej. Povedo tudi, da jim največje olajšanje prinese, če lahko svojo zgodbo povedo, ne da bi jim poslušalec želel pomagati ali nuditi rešitve. Nekaterih vrst bolečine namreč ni mogoče pomiriti, bolj pomembno jih je priznati.«