Morda so nas prav gobe letos želele opozoriti na človekov mačehovski odnos do narave. V septembru se je podgobje le okrepilo in se odločilo, da poskrbi za svoje potomce, zato so iz zemlje pognali trosnjaki, ki jih imenujemo gobe, katerih trose (kot semena) raznašajo veter, voda in živali v bližnjo in daljno okolico. Rast gob je razveselila tudi nabiralce, saj bodo lahko pripravljali gobje jedi.
V pradavnini je človek tako kot številne živali užival glive in gobe. Logično lahko sklepamo, da si je z gobami tešil lakoto. To pa ni vse. Podobno kot z zelišči so se naši davni predniki z gobami tudi uspešno zdravili. Ko so se pred stoletji »civilizirani« raziskovalci srečevali z domorodci na novo odkritih celinah in kontinentih našega planeta, so tamkajšnji domorodci jedli gobe kot zdravilo in za večjo fizično moč. Ob ritualih so pripravke iz zelišč in gob uživali zato, da se je tudi njihov um za nekaj časa odselil iz okvirjenega realnega sveta.
Stari zapisi potrjujejo, da so Kitajci, Egipčani, Grki in Rimljani že pred tisočletji gobe zelo cenili in jih tudi umno uporabljali. V vseh teh obdobjih pa so se uživalci gob kdaj tudi zastrupili, in to v vseh slojih prebivalstva. Zapisano je, da so zaradi zastrupitve z gobami umirali faraoni, kralji, cesarji in verski veljaki.
Pojdimo raje v gobe kot po gobe
V našem okolju so v času naših pradedov in dedov posamezniki nabirali in uživali gobe, da so se z njimi nasitili. Zaradi skopega poznavanja pa so bile zastrupitve z gobami pogoste. Še danes je ohranjen rek: »Šel je po gobe.«
Človek današnje dni ne odhaja v naravo nabirat gozdnih sadežev in gob v želji, da bi si potešil lakoto, temveč zato, da se tam sprosti in z najdenimi darovi narave tudi popestri svoj jedilnik. Nabira gozdne sadeže (jagode, borovnice, maline), kostanj, zelišča in gobe.
V današnjem času imamo na razpolago obširno literaturo z vseh področij – tudi o glivah in gobah. V Sloveniji imamo številne dobre poznavalce in determinatorje (določevalce) gob. Večina nabiralcev pa še vedno posega le po vrstah gob, ki so jih nabirali naši predniki – lisičkah in jurčkih (gobanih). Zaradi prekomernega nabiranja ali celo namernega uničevanja gob, podnebnih sprememb in onesnaženega okolja so nekatere vrste gobanov že na meji izumrtja in zato je v Sloveniji z uredbo zavarovanih 40 vrst gob, več kot sto redkih vrst gob pa je na t. im. rdečem seznamu, ki jih tudi ne nabiramo za uživanje. Te redke gobe prepoznajo le posamezni gobarji. Zato nepoznanih gob na rastišču ne uničujemo!
Gobe so začimba, ne glavna jed
Z dobrim poznavanjem in nabiranjem več vrst užitnih gob lahko gobje jedi obogatimo in popestrimo. Gobe vsebujejo veliko mineralov, vitaminov in malo maščob. V gobah so prisotne težke kovine in so tudi radioaktivne. Količina teh zdravju škodljivih snovi je odvisna od vrste gobe in okolja, kjer je goba zrasla. Primerno je, da v sezoni gobe uživamo največ dva do trikrat na teden kot dodatek jedem ali kot začimbo.
Če je gobja bera obilna, nabiramo zmerno (največ 2 kg očiščenih gob na dan) in se držimo Uredbe o varovanju prosto živečih gliv in gob. Majhne, še ne razvite in stare primerke gob pustimo na rastišču! Nekaj gob si lahko shranimo za zimske dni – jih posušimo, vložimo v kis ali damo v zamrzovalnik. Zamrzovanje je primerno le za nekaj vrst gob. Najbolje je, če gobe zaužijemo sveže nabrane. Izven gobje sezone je prav, da si občasno privoščimo tudi gojene gobe. Proizvajalci zatrjujejo, da umetno gojene gobe kopičijo manj radioaktivnih snovi kot tiste iz narave. Posameznikom okus in tekstura gob ne ustrezata. Za vegetarijance in vegane je priporočljivo, da občasno uživajo gobe in s tem dajo telesu nujne sestavine, podobne tistim, ki jih imajo mesni izdelki.
Zmernost velja tudi pri užitnih gobah
Nabirate gobe s knjigo v roki, si jih ogledujete na spletu in potem v gozdu ugotavljate, če je goba pred vami podobna tisti na sliki? Ne bo se vedno dobro izšlo. Splošnega pravila za določanje gob ni, zato moramo poznati osnovne družine gob in njihove značilnosti. Pri nabiranju gob, ki jih bomo uživali, moramo biti zelo previdni. Za možnost zastrupitve ni pomembno, koliko vrst gob posameznik uživa, temveč kako dobro gobe pozna in kako pozorno vsako gobo pred pripravo pregleda. Tudi z užitnimi gobami se lahko zastrupimo, če smo nabrali stare ali če jih nismo prav shranjevali.
Gobe, ki jih strokovna literatura navaja kot užitne, lahko uživamo tudi surove in jih ni treba prekuhavati in nato vode zavreči. Če smo v zrelih letih in nimamo zdravstvenih omejitev, lahko ob jedi užitnih gob zaradi lažje prebave popijemo tudi manjšo količino alkohola. Vendar velja to le za gobe, ki so v literaturi opisane kot užitne gobe!
Večina gob, ki so pogojno užitne, so surove strupene. Če te gobe prekuhamo ali spečemo, postanejo užitne, ker pri termični obdelavi strupi v teh gobah razpadejo. Za pogojno užitne gobe moramo v sodobni literaturi preveriti omejitve. Nekatere pogojno užitne gobe namreč niso združljive z alkoholom. To so nekatere vrste gobanov, tintnic in še nekaj manj znanih gob.
V strupenih in smrtno strupenih gobah s kuhanjem strupi ne razpadejo! Teh gob nikoli ne okušamo in jih čim manj prijemamo. Smiselno pa je, da zanimive primerke gob fotografiramo in se s tem posredno izobražujemo. Znanje o glivah in gobah se tako kot pri vseh vejah znanosti spreminja in dopolnjuje. Zato za globlje poznavanje gob koristimo literaturo, ki je bila izdana po letu 2000.
