Glive so najstarejša, tudi najbolj obširna in pestra skupina organizmov, ki naseljujejo naš planet. Število vrst so v preteklosti ocenjevali do dveh milijonov. Sodobna znanost pa danes ugotavlja, da je gliv v resnici še veliko več in zato lahko upravičeno govorimo o kraljestvu gliv in gob.
V slovenskem jeziku pomeni gliva biološko mikro tvorbo (glivica) do velikega organizma gobe. Gobo pa imenujemo izrastek od velikosti nekaj mm, ki jo vidimo s prostim očesom in vse do odrasle gobe.
Glive so v osnovi kot pajčevina tanke nitke, ki se najpogosteje razraščajo malo pod zgornjo površino zemlje. Te tanke nitke imenujemo micelij. Ko so dani pogoji, se sproži biološki proces in gliva prične rasti. Večje (višje razvite) glive, v cilju razmnoževanja na večje razdalje, poženejo (ob ustreznih pogojih) iz zemlje trosnjake, ki jih v vsakdanji praksi imenujemo gobe.
Številne družine in vrste gob imajo (do neke mere) obliko dežnika – klobuk in bet. Pod klobukom imajo nekatere lističe, druge letvice ali drobne luknjice, kjer zorijo kot prah drobni trosi. Ko slednji dozorijo, jih veter, voda, živali in človek raznašajo na večje razdalje in tam si trosi pod ugodnimi pogoji (podobno kot semena rastlin) najdejo nov prostor za svojo rast in razvoj.
Delitev gob
V Sloveniji je bilo najdenih in tudi uradno poimenovanih preko 3.000 višje razvitih vrst gliv oziroma gob. Za lažje določanje determinatorji (določevalci gob), delimo gobe na rodove in družine gob. Gobe iz posameznih družin so si po videzu (bolj ali manj) podobne in imajo (v pradavnini) tudi iste prednike.
Gobe delimo po njihovem »prehranjevanju« in njihovi vlogi v naravi: saprofitske gobe ali gniloživke razkrajajo odmrle rastlinske in živalske organizme in tako ustvarjajo rodovitno zemljo za rast novih rastlin.
V naravi so zelo pomembne t. i. mikorizne gobe, ki živijo v sožitju z rastlinami (predvsem z drevesi v gozdu), ki si drug drugemu (kot dobri prijatelji) pomagajo pri rasti.
Omembe vredne so tudi parazitske ali zajedalske glive in gobe, ki za svojo prehrano napadajo in uničujejo zdrave organizme.
Gobarji delimo gobe še na več skupin: pomladanske, poletne, jesenske gobe. Gobe, ki rastejo predvsem v gozdu (mikorizne gobe), drevesne (olesenele gobe), travniške, podzemne gobe (gomoljike) itd.
Za večino nabiralcev gob so najbolj pomembne užitne gobe.
Po užitnosti delimo gobe na: U užitne, PU pogojno užitne, MU mlade užitne, NU neužitne, S strupene in SS smrtno strupene gobe. Pomembne so tudi t. i. zdravilne gobe, ki z uživanjem le-teh krepijo naš imunski sistem in tudi zdravijo na naraven način.
Za prepoznavanje (določanje) vrste gob ni splošnega pravila! Poznati moramo (za gobarje) najpomembnejše družine gob: Mušnice, gobani, golobice, kolobarnice, lisičke … Ko najdemo nepoznane gobe, lahko eno gobo s prsti izruvamo celo iz zemlje, ji (po videzu) določimo družino, jo povonjamo in (predvsem golobice) lahko košček tudi požvečimo. Če je goba prijetnega vonja in okusa še ne pomeni, da je goba primerna za uživanje. Užitnost moramo še preveriti po ustrezni literaturi ali vprašamo izkušenega gobarja. Mušnic in gob iz nepoznanih rodov nikoli ne vonjamo in ne pokušamo!
V kolikor želite o gobah izvedeti več, se lahko vključite v gobarsko društvo Marauh Velenje. Člani društva se družijo vsak prvi četrtek v mesecu v Knjižnici Velenje, kjer tudi določajo prinešene gobe. Lahko jim pišete na naslov: gdv.marauh @gmail.com.
