Obožujejo namreč poletje, opremljeno z vsem, kar tradicionalno in tudi spontano sodi zraven. To je čas, ko dajo za precej več kot samo nekaj ur na stranski tir delovno vnemo in odklopijo predvsem tiste sive celice, ki so najbolj v uporabi pri zagotavljanju mesečnega dohodka. Hkrati gre za pomemben lokacijski moment, ko se fizično umestim izven lokalnih obronkov v bolj ali manj neznana okolja, katerih atributi temeljijo predvsem na neokrnjeni naravi, raznolikosti vsakdana, svežinah noči in prijetni družbi še do včeraj popolnih neznancev. In ravno ta preskok me je tudi letos tako impresioniral, da sem ga uporabil za vsebinsko iztočnico julijske kolumne. Zato naj za ogrevanje navržem stari rek: “Povsod je lepo, a doma je najlepše”. Ali te besedne zveze držijo ali ne, je seveda svobodno prepričanje vsakega posameznika. Zanimivo pa kljub temu je, kako lahko včasih padejo v vodo, če se jih lotiš za odtenek manj površinsko.

Ko si je še zadnji član družine preko penastih blazin, frotirnih otiralk, za odtenek prenatrpanih kovčkov, napihljivih pvc žog, fluorescenčnih frizbijev, kitajskih lopatk, tekoče hmeljarske osvežitve in malo polomljenega, a nepogrešljivega kvazi etno senčnika, uspešno utrl pot do svojega sedeža, sem dal avtomobilu komando za vžig. Navdušenje družinskih sopotnikov, da se je z zvokom zaganjača pričela pot proti morju, je bilo temu primerno. Jaz pa sem najprej želel dojeti, da res, prav zares zapuščamo periferijo bloka 6. Z bežnim pogledom ujeta neprekinjena belina parnega stebra, ki se razblinja šele nekje visoko v zraku in v vseh letnih časih nudi mestu ogromno popolnoma nepotrebne (beri: moteče) sence, je v nekaj trenutkih postala le še neostra silhueta v vzvratnem ogledalu. Pot na morje v celotnem kontekstu zgodbe ni pomembna, zato jo preskočimo. Prispemo brez zapletov, razbremenimo vzmetenje vozila, navesimo nase nekaj hitro sušečih elastanskih krpic in smuk na plažo. Zvoke turbin, ki so še pred nekaj urami polnili naše sluhovode, je izrinil šum valov, ki ga blagodejno dopolnjuje še pevski zbor lokalnih škržatov. Prevladujočo turbinsko zvočno konstanto, ki se ne ozira na svet okoli nje in ne jenja, je zamenjala preprosta simfonija narave. Paše. Zelo. Seveda so dnevi tudi zavoljo tega šli za med. Kljub hitrosti odštevanja lagodja sem vseeno tu in tam pričakoval kakšno tresenje tal, ki bi me vsaj malo navezalo na domače okolje. Pa nič. Kot kaže, vsaj na tem koncu morske obale ni kakšnega davno, predavno ugaslega ognjenika, ki bi se ponovno prebujal, tako kot to menda počne naš Smrekovec. A ta se po mojem ne prebuja prav zares, ampak se samo zelo, zelo (pre)pogosto jezi, ker mu spodkopavajo lignitne temelje. Ahhh, potem pa še borovci. Vsi dišeči, bronhialno zdravilni, transparentno senčni. Njihova esenca je čudovita protiutež vsej smrdljivi navlaki, ki smo jo v nosnicah prinesli s seboj. Tisti, ki daje nekdanjemu mestu svetlobe popolnoma nove vonjalne dimenzije, katerih izvir se pričenja nekje v bližini elektrarne. Mesto žveplobe, mesto plesnobe, mesto grenkobe, pa še kakšen pridevnik, ki pritiče tem vonjavam, bi se našel. In glede na to, da se nič ne ukrene, sklepam, da takšno stanje ustreza mestnim ekološkim normativom. Le kaj na to porečejo drobna in za nesnago še kako občutljiva pljučka šoštanjskih otrok? Ok. Bodi dovolj vzporednic. Med prste se že vriva mivka. V eni roki mini lopatka, pod pazduho knjiga, druga roka poleg ležalke nerodno drži napihljivo žogo, z nog dokaj uspešno bincnem japonki, na nebu pa se potika poredni galeb, pripravljen, da na mojo glavo mogoče odvrže fekalni paket. Ne! O, to pa ne! Se ne bo zgodilo! Se ne sme zgoditi! Ta zgodba ima namreč srečen konec! Škoda, da ne morem vplivati na podoben konec tudi v domačih logih. Ali pač?!

Bojan Pavšek