Ali se vodstvo HSE ukvarja s prirejanjem dejstev, ker ni sposobno voditi družbe ali pa so v ozadju lastni interesi?
Načeloma bi se lahko strinjali z navedbami poslovodstva HSE, da ni stvar sindikata, da menjava uprave ali direktorje. Vendar, ko pridemo do točke, ko vodstvo začne groziti z ukinitvijo več delovnih mest, da bi pokrili nepotrebne stroške, ki jih je samo povzročilo, ne moremo ostati ravnodušni. V sindikatu lahko le upamo, da so te slabe odločitve posledica nesposobnosti in da v ozadju niso kakšne druge umazane igre. Vodstvo HSE je vseskozi govorilo in dokazovalo, kako težke likvidnostne razmere vladajo v HSE. Generalni direktor Blaž Košorok je v parlamentu govoril celo o likvidnostnem zlomu, danes pa javnosti razlagajo, da so razmere normalne in da ima HSE izjemno dobro boniteto.
Kaj je torej res? Obe trditvi vodstva HSE izrečeni v zelo kratkem časovnem zaporedju si namreč nasprotujeta. Kdo torej dela pavšalne sklepe in kdo obtožuje? Kako je možno, da se je še pred meseci vodstvo govorilo (Stojan Nikolić na kanalu A), da ni noben problem prodati obveznice po ugodni ceni (nizki obrestni meri), danes pa ugotavljajo, da po pričakovani ceni obveznic ni bilo moč prodati. Torej boniteta le ni prepričala potencialnih kupcev. Torej road show ni bil uspešen in poslovodstvo pri potencialnih kupcih ni bilo deležno zaupanja, kljub temu da je imelo podporo države in tega so se kupci tudi zavedali. Resnica torej je, da je bila ugodna boniteta posledica državnega lastništva in ne zaupanja v poslovodstvo, kot se je želelo prikazati. Realnost je bila povsem druga. Interesa po pogojih, ki so bili pričakovani ni bilo in tu se je poslovodstvo ustrašilo posledic, ki jih bo deležno zaradi nepotrebnega odplačila kredita EIB, katerega ročnost je bila mnogo daljša, obrestna mera pa nižja. Izpostaviti moramo, da letni strošek višjih obresti obveznic (pričakovana obrestna mera okoli 6%) v primerjavi s kreditom EIB (obrestna mera 2,4%), ki se mu je vodstvo HSE, kot dokazujejo javno objavljeni dokumenti, samovoljno odpovedalo, presegajo strošek plač vseh 175 delavcev v TEŠ, ki jih namerava vodstvo TEŠ po navodilu HSE odpustiti zaradi »racionalizacije poslovanja«. Povedano drugače – gospodarska škoda v višini več kot 10 milijonov evrov, ki sta jo Košorok in Nikolič povzročila HSE skoraj za dvakrat presega višino »prihrankov«, ki bi jih rada dosegla z odpuščanjem zaposlenih.
Dejstva so jasna, zato javno pozivamo vodstvo HSE naj se ne zateka k pavšalnim odgovorom in naj povsem jasno odgovori zakaj ni storilo vse, da bi ohranilo 110 mio EUR kredita pri EIB in kakšni so bili in še bodo stroški nadomestitve kredita z obveznicami oziroma novimi krediti. Seveda je v te stroške potrebno vključiti tudi vse cenitve, izdelave bonitetnih ocen, stroške predčasnih odplačil, razlike v obrestni meri in stroške organizatorjev prodaje. Da za podaljšanje tega kredita, milo rečeno, niso storili prav veliko, tudi dokazujejo tudi javno objavljeni dokumenti (Delo, 16.3. 2016)
Dovolj nam je tudi slikanja Potemkinovih vasi o domnevni uspešnosti vodstva HSE. Izpostavljamo zagotovilo poslovodstva HSE, da bo revizorjevo poročilo po dolgem času brez pridržka. Do vključno leta 2012, ko še ni bilo sedanjega poslovodstva so bila vsa revizorjeva poročila, tako za družbo, kot skupino brez pridržka. Prvič so se pridržki ali pojasnjevalni odstavki pojavili šele pri letnem poročilu za leto 2013 in se nadaljevali za leto 2014. Se pravi v času sedanjega poslovodstva so revizorji začeli izdajati mnenja s pridržki in sedaj je to isto poslovodstvo doseglo na čudežen način, z odpisi, da pridržkov ne bo več. Zgodba se ponavlja – najprej se naredi problem, potem pa ga rešujejo in na koncu so heroji.
Kot davkoplačevalci moramo izpostaviti tudi oškodovanje državnega proračuna preko neizplačevanja/skrivanja dobičkov. Pri tako imenovanem finančnem prestrukturiranju gre v resnici za poslabšanje ročnosti financiranja in na podlagi napovedanih odpisov poslabšanje strukture pasive v bilanci stanja, zaradi povečanja tujih virov financiranja v primerjavi z lastnimi (kapitalom) in za prikrajšanje državne lastnine z namenom neizplačevanja dobičkov na dolgi rok. Za slovenske davkoplačevalce je prava katastrofa, da se moramo soočati s filozofijo vodstva HSE, da je bolje plačevali visoke obresti tujim zasebnim skladom in bankam, kot pa dividende iz dobička državi. Takšna politika je zelo nevarna.
Zato vse odgovorne v tej državi, še zlasti pa upravljalce državnega premoženja še enkrat pozivamo naj nemudoma odpokličejo odgovorne za to katastrofo – vodstvo in nadzorni svet HSE.
Za zaključek pa še nekaj o visoki strokovnosti poslovodstva HSE – ali ni nenavadno, da danes ugotavljajo, da ne potrebujejo več refinanciranja v višini 285 milijonov EUR, ampak manj? Ali ni to podobna zgodba kot tista o podražitvi bloka 6 za dodatnih 125 milijonov evrov (istega vodstva HSE) po tistem, ko je bila finančna konstrukcija že zaključena?
Branko Sevčnikar, predsednik SDE SLOVENIJE
