Ko ne razumemo drug drugega, se ne izgubi le pomen besed, ampak tudi občutek pripadnosti. Jezik ni samo sredstvo sporazumevanja – je most do službe, zdravnika, izobraževanja in do sodelovanja v skupnosti.

V mestih, kot je Velenje, kjer se prepletajo številne kulture in jeziki, je raznolikost nekaj vsakdanjega. Toda ravno tam se pokaže, kako hitro lahko jezik postane meja. Za marsikaterega priseljenca je učenje slovenščine dolgotrajen proces, medtem pa se vsakodnevno sooča z nerazumevanjem, negotovostjo in občutkom izključenosti.

Tudi tisti, ki so tu rojeni, a doma govorijo drug jezik, pogosto čutijo, da morajo izbirati med dvema svetovoma – med jezikom srca in jezikom okolja. A resnica je, da bogastvo družbe nastane prav iz teh razlik.

Zato je pomembno, da kot skupnost ustvarjamo okolje, kjer jezik ne postane ovira, temveč priložnost za razumevanje. Empatija, potrpežljivost in odprtost so prvi koraki k temu, da vsak glas dobi prostor – ne glede na to, v katerem jeziku spregovori.