V Knjižnici so predstavili novo pesniško zbirko Levitev tišine, peto zbirko velenjskega pesnika, glasbenika in vizualnega umetnika Stojana Špegla, ki je izšla v zbirki Droben list. Delo je nastajalo kar pet let, svoj končni izraz pa je dobilo letos, ko je avtor zapise oblikoval v enotno strukturo petvrstičnih pesmi. V zbirki je 115 pesmi, med njimi 101 osnovna kitica, deset podkitic in štirje refreni.
Pesniška meditacija, rojena iz tišine
Špegel je na predstavitvi poudaril, da je zbirka nastala iz notranje potrebe po umiku in meditativnem premiku vase. Gre za poezijo, v kateri je tišina aktivni prostor – ne praznina, temveč polnost, ki diha, odzvanja in nosi pomen. Veliko pesmi je nastalo v času njegove umetniške rezidence v Parizu, ko so se prve ideje rojevale v drobnih zapisih, zlasti v trenutkih tik pred spanjem. »Največ slik se je pojavilo v polsnu, med dvema svetovoma,« je pojasnil. Čeprav je Špegel tudi slikar, povezava med obema umetniškima izrazoma ni neposredna, je pa nenehno prisotna. »Slikal sem tik pred tem in pisal tik za tem – kot dva toka, ki se medsebojno oplajata,« je povedal.
Metamorfoza kot srce zbirke
Osrednji motiv zbirke je nenehna levitev, preobrazba lirskega subjekta, ki se v pesmih pogosto odmika v ozadje in postane opazovalec sveta. Kritičarka Tonja Jelen, avtorica spremne besede, je o delu poudarila, da zbirka po svoji konceptualnosti spominja na Ovidove Metamorfoze. Pesmi so zasnovane kot zaporedje notranjih stanj, ki »rastejo, padajo in udarjajo«, pri tem pa uporabljajo simboliko škorpijona, pepela, svetlobe, korenin, pajčevine in angelov brez ust.
Jelenova je izpostavila, da Špeglova poezija v novi zbirki prehaja iz racionalnega sveta v ezoterične pokrajine, iz temine v svetlobo, pri čemer se bolečina in ranljivost ne prikrivata, temveč postaneta izhodišče nove rasti. Zbirko označuje bogat, zgoščen jezik, močna medbesedilnost ter preplet biblijskih, narativnih in cosmoloških motivov.
Iz pepela raste svetloba
Poseben pečat daje zbirki tudi avtorjev zaključni zapis, v katerem se pojavi motiv ptice, ki se naseli v »svetlečo vdolbino«, prostor, ki je hkrati rana in zibelka. Pepel ne označuje konca, temveč začetek. V verzih se pojavlja drobno bitje upanja – vilinski konjiček, ki trka iz noči v noč, pajčevina, ki zapira in hkrati odpira prostor, ter zeleni kalčki, ki rastejo iz sivine pepela. Špegel je pojasnil, da je želel iz pesnitve umakniti neposredno avtorsko prisotnost in pustiti, da govorijo prizori, prehodi in notranja dinamika sveta. »Gre za svet, ki se sam leví, sam preobraža – jaz sem le opazovalec,« je dejal.
Dogodek, ki je pritegnil ljubitelje poezije
Predstavitev je privabila številne obiskovalce, med njimi bralce, pesnike, umetnike in Špeglove dolgoletne prijatelje. Knjižnica Velenje je ob dogodku poudarila, da so na izid zbirke izjemno ponosni, avtor pa se je zahvalil uredniku zbirke Droben list, Dragu Martinšku, za podporo in spodbudo. »Čeprav to ni osebna izpoved, je to izpoved sveta, ki ga vsak od nas lahko začuti,« je ob zaključku dejal avtor. Zbirka Levitev tišine tako odpira medprostor med svetlobo in temo, med zvokom in tišino – prostor, kjer se človek lahko ustavi, prisluhne in ponovno sestavi.
