Na sončno sredo sva se v naši redakciji pogovarjala o dobrih knjigah, jeziku, pisanju »na komando« ter tudi o tem, ali bo dobre knjige kdaj nadomestila umetna inteligenca.

Bi rekli, da ste knjižni molj?

»Lahko bi. Kolikor poznam ljudi okoli sebe, niso tako vneti bralci, kot sem sam. To zapuščino sta mi tako kot petje položila v zibelko oče in mama. Vzgojen sem bil, da se z branjem učiš. Veliko mi pomenijo knjige v klasični obliki. Verjetno še dolgo ne bom preklopil na elektronske. Upam, da bodo klasične knjige ostale, saj imam rad vonj po knjigah in vse drugo, kar knjiga prinaša. Za razliko od elektronske ji baterij ne zmanjka in vedno te počaka na strani, kjer si jo prenehal brati.«

Kako izberete pravo knjigo? Ste pozorni na ovitek, vsebino, žanr?

»Kar na vse po malem. V knjižnici poiščem žanr, ki me v danem trenutku zanima, potem me potegnejo – ali odvrnejo – naslovi, naslovnice. Ne morem reči, da sem zahteven; poleti na primer vzamem kar vrečko knjig, ki je pripravljena, in se prepustim izbiri knjižničark. Vse preberem. Torej glede tega nisem zahteven, se pa ne poglabljam v težje vsebine. Rad imam branje, od katerega kaj odnesem.«

Knjige si torej izposojate v knjižnici. Imate tudi domačo knjižnico?

»Doma imamo kotiček za knjige in nekatere preberemo vsi – vsaka pusti na bralcu drugačen vtis, ene so všeč vsem, druge le nekomu. A ne odvračamo drug drugega od vsebine, če nam ni všeč. Vsak naj knjigo doživi po svoje.

Sicer pa sem od osnovne šole redni obiskovalec knjižnice. Po navadi imam v branju več knjig, obvezno pred spanjem, pa tudi med prehranjevanjem rad berem, a tega se skušam odvaditi. V svoji glasbeni sobi imam knjižne police, ki so tudi odlična zvočna izolacija (smeh), poleg tega so dobra kulisa medtem ko igram bobne in gledam naslove, kaj vse sem že prebral … in bom še kdaj! Imam veliko starih knjig še od svoje babice, shranjujem tudi otroške knjige.«

Kakšno knjigo preberete večkrat?

»Imam. To je Mož z imenom Ove. Je prisrčna zgodba o obupanem priletnem gospodu, ki se je kanil posloviti s tega sveta, a mu je mlada družina, ki se je priselila v njegovo soseščino, nehote prekrižala te načrte. Spoznal je, da je življenje kljub vsemu lepo in ga je vredno živeti. Vsebina je prikaz tega, da se tudi v hudih, težkih časih lahko pokaže svetla točka, ki te naravna pozitivno, spravi v smeh, zaposli … »

Torej so knjige lahko tudi motivacija?

»Seveda. Če posežeš po ustrezni knjigi, ko imaš težave, lahko z njo dobiš brco v ta zadnjo, da se pobereš. Bral sem tudi zanimivo knjigo Tišina v času hrupa in priporočil bi jo vsem, ki ugotavljajo, da je današnji svet postal preveč hrupen. Našli bodo uvid, kako se umiriti, umakniti hrupu.«

Se lotite tudi branja domačih, lokalnih avtorjev?

»Ja, omenim naj Šoštanjčanko Milojko Bačovnik Komprej. Ona piše zanimive zgodbe, ki jih kot njen sorodnik rad prebiram, in morda sem tudi zaradi nje kaj napisal. Bila je urednica pri moji knjigi in me zelo podpira pri tem delu. Vedno mi pravi: piši! (smeh). Poleg njenih rad berem knjige Petra Rezmana. Če ostanem pri lokalnem branju, rad preberem tudi Naš čas.«

Milojka vas je torej spodbudila z besedo piši, in pisanja ste se res lotili. Napisali ste knjigo Pobarvana brata – mimogrede, s črno belo naslovnico. Kako ste se spravili k delu?

»Pisati na 'komando' se ne da (smeh). Moja spodbuda je bila ta, da bi zapisal zgodbe, da ne bi šle v pozabo. Nihče ne ni priganjal in nihče ni vedel, da zgodbe pišem. To je bilo pri vsem najboljše: imel sem čas, nisem bil pod pritiskom, želel pa sem presenetiti svoje domače. Zgodbe sem pisal na skrivaj, in to kar dolgo, tri leta. Nastajale so med dvema mojima dopustoma; vsako leto sem napisal 13 zgodb. Potem je seveda trajalo še lektoriranje besedila in urejanje pod vodstvom Milojke. Uspelo mi je, da sem knjigo izdal točno za svoj 40. rojstni dan, kar je bil moj cilj. Vsako knjigo sem zavil v lep papir in jo podaril vsakemu, ki je prišel na moj rojstni dan. Vanje sem napisal posvetila, paketek pa je moral vsak odpreti šele, ko se je vrnil s praznovanja domov. Potem sem ponoči dobival sporočila presenečenih prijateljev, sorodnikov.«

Kakšna so bila?

»Neverjetno! Bravo, Marč! In podobno (smeh) Presenetil sem tudi svoja starša, in to je bil zelo ganljiv trenutek. Onadva in vsi drugi so mi izrekali zelo pohvalne, pozitivne besede o knjigi. Bil sem srečen in zdelo se mi je, da darila s takim čustvenim nabojem in tako osebnega, ki ga ne moreš kupiti, še nikoli nisem nikomur podaril.«

Zakaj je za vas pomembno, da govorimo, beremo in cenimo naš, slovenski jezik, tudi narečja, s katerimi je tako bogat?

»Zato, ker je naš jezik lep, zelo speven, ker imamo dvojino, ker imamo čudovite besede. Treba je govoriti materni jezik, ker smo Slovenci in če bomo svoj jezik zatajili, potem to ni prav. Moderno je, da se pogovarjamo v slengu, z angleškimi besedami, celo slišal sem, naj bi na fakultetah učili v angleščini, ker je to svetovni jezik in ti pride prav … Ampak to je žalostno. Slovenščina se mora govoriti v vsakem domu, v javnih ustanovah, na plakatih … Zgrozim se, ko berem na plakatih popačeno slovenščino. Truditi bi se morali, da slovenščina ostane, da jo govorimo, da jo ljubimo.«

Ko torej pišete kakšno sporočilo, pazite na pravilnost jezika?

»O, pa še kako. Sem tudi že 'šolal' koga – mlajše sorodnike, prijatelje – ki mi je poslal sporočilo z napakami. Zgrozim se, če kdo napiše 'gdo', poskušam s pikami, z vejicami, velikimi začetnicami opominjati na to, da se da besedila lažje brati, če so napisana pravilno. Preveč hitimo in tudi takšna pisava je dokaz hitenja – že za besedo si ne vzamemo več časa.«

Menite, da knjige lahko spremenijo svet? Jih le preberemo in odložimo?

»Knjiga zagotovo lahko spremeni pogled bralca na svet. Ko preberem knjigo, razmišljam in govorim o njej z ženo, domačimi, s sodelavci. Imam zelo dober krog sodelavcev, ki radi kaj preberejo, tudi Spevovci, posebej Edo (Rednak, op. p.), so moji dobri prijatelji v tem. Tako prebrane knjige predebatiramo, se pogovarjamo, ugotavljamo, da je nekdo prebrano vsebino drugače razumel … Moram priznati, da sem se na marsikaterem področju že zelo spremenil tudi zaradi tega, ker sem prebral kakšno dobro knjigo.«

Katera knjiga bi po vaše morala biti obvezno branje za vse Slovence in Slovenke?

»Uf. To je stvar okusa in če bi bilo obvezno, že ne bi imelo učinka. Vse, kar moramo narediti, ni privlačno. Pa vendar, recimo Butalci Frana Milčinskega. To je knjiga, ki jo imam ves čas na dosegu roke. Ob njej se vedno nasmejem, v njej je marsikatera resnica, ki si jo lahko prevedemo tako, da se zavemo, da smo mi tudi butalci.«

Kaj pa umetna inteligenca, o kateri v zadnjem času govorimo na različnih področjih. Menite, da bi UI lahko napisala dobro knjigo?

»Ne, ne bo je mogla napisati. Upam, da do tega ne bo prišlo, da bi nam namreč UI pisala knjige. Ne želim si, da bi UI postala obvezni pripomoček. Naj jo uporablja, kdor hoče. Dokler temu ni tako, se je bom na daleč izognil. Zdi se mi, da mora biti zgodba napisana z roko, iz glave in srca, ne s pomočjo tehnike, ki sestavi besede. Takšna komunikacija vsebuje tudi mimiko, glas, ton glasu, to moramo ohraniti – človeški um.«

Ali veliko branja vpliva na bralca tudi tako, da poveča njegovo razgledanost, vpliva na način govora in pove, kdo smo?

»Tako je. Postaneš bolj pozoren na besede, stavke, sestavo stavka. Če se s kom pogovarjam dalj časa, takoj prepoznam, če je reden bralec. Drugače sestavlja stavke, drugačna je hitrost govorjenja. Tudi prepoznam, kaj bere, saj napačno zapisane informacije pustijo posledice. To je predvsem opazno pri mladih, ki berejo takšne vsebine. Spet smo pri sodobnih komunikacijskih tehnologijah in pri reklamah, ki poneumljajo.«

Skleniva takole. Kaj mislite, bi Trubar danes še rekel: »Stati inu ostati!« ali »Lajkati inu slediti!«?

»(premislek) Verjetno bi rekel tisto drugo, ker čas gre naprej. Mi, borci, se še borimo za stati inu ostati. Ne vem, kaj bo čez 20 let – še bodo knjige? Ne vem, kaj bo čez 50 let. Ko bom upokojen, upam, da bom še lahko bral knjige na papirju. Časi se, seveda, spreminjajo, moramo iti v korak s časom in se soočiti z novimi tehnologijami. Če smo malo nostalgični, pa priporočam knjigo. Lahko jo zapreš in odpreš, ko znova hočeš. Če gledaš film, oddajo si obremenjen, da gledaš do konca, morda nisi prave volje, pa vseeno gledaš. Knjigo vzameš v roke, ko imaš čas zase. Včasih sem žalosten, ko je dobre knjige že konec in bi zgodbo še bral naprej … Pa me čaka že nova.«