Velenje, 31. julija – V sklopu Poletnih kulturnih prireditev in organizaciji Knjižnice Velenje so lahko bili obiskovalci priča zanimivemu dogodku na Visti, kjer je na četrtkov večer ob prelepem sončnem zahodu svojo knjigo predstavila legenda slovenske glasbe Alfi Nipič. Izdati knjigo si je zaželel ob svojem 80. rojstnem dnevu.

Alfi nam je zaupal, da s to izpolnjeno željo in uspešno izpeljanim projektom še ni konec njegovih želja in zadanih projektov. Med podrobno predstavitvijo knjige, pri kateri je, kot zna le Alfi, vnesel tudi hudomušne vložke, je poslušalce razvajal tudi s prepevanjem.

»Imam še ogromno posnetkov, videoposnetkov, nekateri so stari tudi po 50 let. Dobil sem dovoljenja nekaterih snemalcev, da gradivo lahko uporabim, in sicer v enournem filmu Moje glasbeno življenje. Nastala bo tudi oddaja. Upam in želim si, da bi to bilo do pomladi urejeno. Je pa kar nekaj dela, in to je še ena želja oziroma projekt, ki si ga želim uresničiti tako kot knjigo.«

Avsenike je poslušalo 150 milijonov ljudi

»Knjigo sem si želel izdati, ker sem imel ogromno slikovnega materiala, ki sem ga skrbno čuval. V njej je zbranih preko 300 slik, ustvarjal sem jo tri leta. Skoraj pa izida knjige ne bi dočakal zaradi težke bolezni, ki me je za poltretji mesec prikovala na posteljo mariborskega kliničnega centra. Hvaležen sem, da sem to bolezen prestal in sem lahko dočakal, da je izšla knjiga mojega življenja in mojega dela.

Vesel sem, da se je tako razpletlo in da je uspelo, moram pa povedati, da so nad slikovnim gradivom presenečeni tudi tisti, ki me osebno poznajo, saj so zdaj videli, kje vsem sem bil, s kom vse sem bil in predvsem, kako daleč sem bil. V Kanadi in Ameriki, na primer, sem bil kar osemkrat, dvakrat v Avstraliji in z Avseniki po celi Evropi. Veliko smo bili v nemškogovorečih državah in pa v velikem delu Francije, Belgije, Holandije in Italije.

Z našo glasbo smo zabavali okrog 150 milijonov ljudi. Mislim, da se marsikatera prejšnja republika s tem ne more pohvaliti, razen Hrvaška, tam je bil eden in edini Mister Morgen – Ivo Robić – in pa Slovenija z Avseniki.

Če boste v nemškogovorečih državah na ulici kogarkoli vprašali za Avsenike – Oberkrainerje, ne vem, če bo kdo rekel, da nas ne pozna. Vidim, da ogromno ansamblov igra to glasbo in je ogromno dobrih skupin, upam, da jih bo še več, da bo ta muzika ostala v srcih Evrope in da bodo vsi, ki še ne vedo, vedeli, od kod izhaja – iz male države v Evropi, in to je Slovenija.«

Glasba ga »drži gor«

Kakšni pa so odzivi na Alfijevo knjigo? »Presenetil me je klic gospe iz Sydneya, ki je bila na enem od mojih koncertov. Povedala je, da je izvedela, da je na fotografiji v knjigi, in gospa je res v slikovnem materialu. Zdaj je prišla v Slovenijo, vzela pet knjig in bo v klubu v Avstraliji dala knjigo še komu, ki si je bo želel.«

Alfi Nipič je res veliko dosegel, zato nas je zanimalo, kaj ga najbolj razveseljuje zdaj.

»Veste, za tisto, kar rad počneš, ne moreš reči, zdaj pa tega ne bom več počel. Ali pa nekateri, ko ob upokojitvi rečejo, o, hvala bogu, zdaj mi pa ni treba več hoditi v službo. Jaz tega ne morem reči, ker mene glasba še vedno vleče, mi veliko pomeni, mene glasba 'gor drži'.«

O tem, če kako posebej skrbi za svoj glas, Alfi pravi: »Nič, tudi danes sem samo prišel in na hitro probal, kako dela ozvočenje. Glas je edina stvar, s katero nimam problemov, jaz lahko sredi noči vstanem pa zapojem, pojem vedno enako, ali zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Hvala bogu, da mi je to naravno dano, za to sem tako hvaležen in vesel, da tudi če ne bi mogel več hoditi, bi pel še vedno z veseljem. Moj vzornik je Tom Jones, ki je od mene starejši štiri leta in je bil pred kratkim celo na turneji po Avstraliji, tako da časa za glasbo in nastope nekaj še že imam.«

Ni pel, da bi uspel

Kmalu bo preteklo 63 let, odkar se Alfi profesionalno ukvarja z glasbo. Po poklicu je tekstilni tehnik, a je po prvi zaposlitvi in potem po kratkem času na višji tehnični šoli, ko je začel nastopati, že vedel, da bo verjetno, če se bo le dalo, profesionalni glasbenik.

»Da sem ostal muzikant, mi je potem tudi uspelo, čeprav od začetka starši niso bili ravno preveč navdušeni, zdaj pa sem vesel, da sem se dobršen del življenja lahko ukvarjal s tistim, do česar imam izredno veselje.«

Zakaj pa misli, da mu je uspelo? »Jaz se z glasbo nisem ukvarjal zato, da bi mi uspelo, ampak ker sem to rad delal in sem v tem neizmerno užival. Prvih 12 let sem prepeval vsak dan, vsak večer, to so bili časi, ko je imela vsaka kavarna, vsak hotel živo glasbo. Tega zdaj ni več, ker se je način zabave z generacijami spremenil.«