Velenje, 31. marca – Med 3. in 21. marcem je potekalo zahtevno 54. tekmovanje mladih glasbenikov Republike Slovenije Temsig. V različnih disciplinah so se na njem izvrstno odrezali dijaki umetniške gimnazije in vzporednega izobraževanja Šolskega centra Velenje. Skupaj so osvojili 5 zlatih, 8 srebrnih in 7 bronastih plaket ter poleg tega prejeli še štiri nagrade ter dve posebni priznanji, eno za doseženih 100 točk.
Med izstopajočimi tekmovalci je bil fagotist Enej Jezernik, ki je prejel zlato plaketo, 1. nagrado in posebno nagrado za doseženih 100 točk. Zlati plaketi s 3. nagradama sta prejela še flavtista Lukas Grum in Daša Urlep, srebrno plaketo s 3. nagrado pa pianistka Pia Landeker. Zlati plaketi sta osvojili tudi flavtistki Lara Slapnik in Neža Aubreht.
Srebrne plakete so prejeli: flavtistka Miša Časl, flavtistka Kaja Marin, pianist Miha Cokan, klarinetistka Jerca Erjavec, klarinetistka Ela Voh, saksofonist Anže Ramšak ter trobilni kvintet (Ditka Volk, Marcel Medved, Lucija Škruba, Andraž Centrih in Gaj Sovič). Bronaste plakate so prejeli: flavtistki Iza Uratnik in Tajda Rušnik, pianistka Maja Kedačič, oboistki Katja Krepel in Elena Vučetić Djurić, klarinetist Tjaž Vesnicer ter solopevka Veronika Olenšek. Posebno priznanje je prejela tudi korepetitorka Kristina Golob za zgledno sodelovanje s tekmovalci in umetniško podporo.
“Čestitke si zaslužijo vsi tekmovalci, njihovi mentorji in korepetitorji, saj so s svojimi nastopi pokazali veliko znanja in nadarjenosti, seveda pa so v to morali vložiti veliko svojega vztrajnega in trdega dela ter motivacijo,« sta ob rezultatih dejala ravnatelj glasbene šole Boris Štih in Urška Šramel Vučina.
Stresno, a odlično
Med učenci glasbene šole Fran Korun Koželjski so zlato plaketo za svoj nastop v I.a kategoriji osvojili mladi člani kvinteta nizkih trobil Tinkara Škruba, Nace Drofelnik, David Krt in Aljaž Krt na evfoniju (baritonu) ter Urban Medved na tubi. Njihov mentor je Miran Šumečnik. Kot so povedali, so imeli pred nastopom malo treme, saj je bilo to njihovo največje tekmovanje. Bilo pa je dobra izkušnja. »Bilo je stresno nastopiti pred sodniki, potem pa smo bili zelo veseli, ko smo izvedeli, da smo zmagali. Veliko smo se pripravljali, a je to potrebno,« je dejala Tinkara. »Fajn je bilo, da smo se lahko družili in sem vesel, da smo se dovolj pripravili, da smo osvojili dovolj točk za zmago. Doma veliko vadim, prav tako pa tudi skupaj v šoli,« je dejal David. Najbolj je bil v stresu Nace, saj je pred nastopom pozabil note. To je bila izkušnja, da se mu to ne bo več zgodilo. »Upam, da res ne!« je pribil. Urban igra tubo, ki je večja od njega. »Malo me je bilo strah, ker je to bilo moje prvo večje tekmovanje. Sprva sem igral saksofon, a ga nisem vadil, potem pa mi je učitelj ponudil tubo. To mi gre dobro,« je dejal.
Cene Pohar, njegov mentor je Gorazd Topolovec, je tekmoval s saksofonom in prejel zlato plaketo, 1. nagrado ter posebni priznanji za doseženih 100 točk in najbolj obetavnega tekmovalca v najnižji kategoriji. »Bilo me je zelo strah. Ni bilo moje prvo tekmovanje, a je bilo največje. Solo nastop je težji kot v skupini, saj se vsaka narobe zaigrana nota bolj sliši,« je poznavalsko povedal.
Miran Šumečnik je izrazil zadovoljstvo, da tako mladi glasbeniki, stari 10, 11 let, zmagajo na Temsigu. »Že vrsto let zelo mlade učence združim v komornem igranju. Dobivamo se vsak teden, skupaj igrajo že tri leta in to se pozna v kakovosti. Zdaj igrajo že bolj zahteven program, radi se družijo. Zelo smo ponosni nanje,« je dejal.
V čem je kakovost velenjske glasbene šole in tudi enote v Šoštanju, sta Šumečnik in Štih odgovorila, da v tradiciji in kakovosti učiteljev. »Dvigujemo nivo, se povezujemo z drugimi šolami, učitelji, organiziramo seminarje za učence in dijake, povpraševanje po učenju v glasbeni šoli je pri nas večje kot v drugih okoljih,« je dejal Šumečnik in izpostavil tudi 100-letno tradicijo obeh pihalnih orkestrov v Šaleški dolini.
»Naša šola je ena največjih in glede udeležbe na državnem tekmovanju Temsig ena najbolj uspešnih. Smo valilnica glasbenikov, ne le v klasičnem smislu, temveč tudi rock bendov, pihalnih orkestrov pa tudi zborov. Če združimo idealne razmere za delo, odlične profesorje in pridne otroke, ki so pripravljeni vaditi in tako biti kakšno uro manj na telefonu – pa je to zgodba o uspehu,« je sklenil Boris Štih.
