Slovenski kastelolog dr. Ivan Stopar je pred leti zapisal: »Slovenija je posuta z gradovi. Malone tisoč let so že z nami in med nami. Postali so nepogrešljiva sestavina pokrajine in še kadar so razvaljeni, s svojimi sivimi stenami in s svojo nemo govorico vznemirjajo, prevzemajo, vabijo.«

Vse to velja tudi za Šaleško dolino, ki jo nekateri zaradi gostote grajskih stavb na relativno majhnem prostoru imenujejo kar dolina gradov. Tako kot v ostalem slovenskem prostoru pa so tudi tu gradovi do današnjega dne v veliki večini preživeli le kot bolj ali manj ohranjene ruševine, drugi spet so se ohranili samo v zgodovinskem spominu in le redki so tisti, ki so se ohranili do danes.
Eden izmed gradov Šaleške doline, ki so uspešno previharili stoletja, je Grad Velenje. Grajska stavba, ki danes kaže podobo renesančnega dvorca in ki na skalni kopi že skoraj 800 let bdi nad Velenjem, bo letos zaznamovala prav poseben jubilej – 14. maja 2025 bo minilo 755 let od prve posredne pisne omembe Gradu Velenje v virih.

Listina iz leta 1270

Na prizorišče zgodovine Velenjski grad stopi leta 1270 z listino, ki jo je 14. maja 1270 na gradu Kunšperk, katerega razvaline še danes stojijo pri Bistrici pri Sotli, izdal Oto Kunšperški. V listini se sicer ne omenja grajska stavba, temveč po gradu imenovan plemič, Gundaker Velenjski, ki v njej nastopa kot priča. Omemba plemiča z Velenjskega gradu skupaj z omembo velenjskih tržanov Gebharda in Reynharda, »civis de Weln«, ter Hermana »de Weln« v listini, ki nosi datum 13. januar 1264 (v preteklem letu smo tako obeležili tudi 760. obletnico trga Velenje), postavlja čas nastanka gradu Velenje kot tudi naselja pod grajskim gričem v sredo 13. stoletja. Pri tem je grad, ki nima tipičnega grajskega imena s pripono -burg, -schloss ali -eck, temveč je enako kot naselje pod njim prevzel ime prvotnega naselja, nedvomno starejši. Lega naselja, ki je trške pravice dobilo skoraj takoj ob svojem nastanku, je namreč izrazita lega trga, nastalega pod okriljem in zaščito grajske stavbe.

Vplivne plemiške družine

Prvi lastniki in najverjetnejši graditelji prvotne stavbe Velenjskega gradu sredi 13. stoletja so bili člani plemiške družine Kunšperških, ki so jih v začetku 14. stoletja kot lastniki gradu nasledili njihovi sorodniki Ptujski grofje. V njihovo last je grad prešel v času, ko so po izumrtju grofov Vovbrških leta 1322 gospodje Žovneški, kasnejši grofje Celjski, tudi na območju Šaleške doline začeli pospešeno zaokroževati svojo posest. Ptujskim je navkljub izgubi večine savinjske in šaleške posesti uspelo Velenjski grad kot enklavo sredi celjske posesti zadržati v svojih rokah.

Njim so kot lastniki gradu sledili Lichtenštajnski, Stubenberški in v drugi polovici 15. stoletja Lichtenberški. Ob koncu srednjega veka je grad prešel v roke grofov Wagen zu Wagensberg, ki so v 16. stoletju poskrbeli za današnji izgled gradu v renesančnem slogu. V tem času je bil Velenjski grad tudi eno od središč protestantskega gibanja v dolini. Wagnom je kot naslednik sledil Baltazar Herič s sosednjega Turna, nato pa so v začetku 17. stoletja grad kupili grofje Sauerji. V lasti so ga imeli skoraj dve stoletji, z njihovim odhodom pa je bilo konec obdobja, v katerem je bil grad daljši čas v rokah močnih in vplivnih plemiških družin.

Od leta 1957 sedež muzeja

Po koncu 18. stoletja je Velenjski grad hitro menjaval lastnike, ki so zdaj prihajali iz vrst nižjega, uradniškega plemstva. Kot zadnji lastniki gradu se od srede 19. stoletja omenjata družini Adamovich de Csepin in nato njihovi sorodniki, goriška plemiška družina Coronini Cronberg. Slednji so grad posedovali skoraj do konca druge svetovne vojne.

V dolgi dobi več kot 755 let se je vloga Gradu Velenje, enako kot vloga vseh gradov, ki so se ohranili do današnjega dne, skozi čas postopno spreminjala. Grad kot središče posesti, katere dohodki so omogočali njegov fizični obstoj, je iz vojaško-obrambne točke, ki je varovala, nadzorovala in obvladovala okolico, tudi v simbolnem smislu, vedno bolj postajal le prebivališča gospode – višjih slojev, v času po koncu druge svetovne vojne pa je zakorakal v smeri nove družbene vloge. Iz zgodovinske stavbe je postal stavba spomina – od leta 1957 je Grad Velenje sedež današnjega Muzeja Velenje.

Literatura: Mateja Medved, Grad Velenje: drobci grajske preteklosti. 750 let od prve omembe Velenjskega gradu, Velenje: Muzej Velenje, 2021; Tone Ravnikar, Grad Velenje. Skica usode stavbe in njenih prebivalcev, Velenje: Muzej Velenje, 2002; Ivan Stopar, Gradovi na Slovenskem, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1991.