O reformaciji, slovenskem jeziku, bralni kulturi Slovencev, narečjih in vplivu tujk v vsakdanjem življenju smo se pogovarjali s književnikom in glavnim urednikom Velenjske knjižne fundacije, Ivom Stropnikom, ki poudarja, da reformacijo danes marsikdo napačno razume zgolj kot verski praznik.

»To kaže na nepoznavanje lastne zgodovine. Brez dosežkov reformacije se danes najverjetneje sploh ne bi mogli pogovarjati o slovenščini, še manj pa o njenem razvoju in vlogi,« uvodoma pove, da so prve knjige v slovenskem jeziku nastajale predvsem v krogu protestantskih piscev, ki so izhajali iz osnovnega prepričanja, da bi moral vsak vernik Sveto pismo brati v svojem jeziku.

Pomanjkanje razumevanja in negovanja jezika

»Reformacija je prinesla misel, naj se tudi ljudstvo – ne le višji sloji – izobrazi v branju in pisanju, kar pa se je na Slovenskem uvajalo zelo postopno, saj kmečko prebivalstvo sprva te ideje ni sprejemalo kot svojo. V tem času, skozi dobrih sto let, je nastalo okoli 50 knjig v slovenščini, kar je izjemno veliko, če upoštevamo, da drugih knjig v slovenskem jeziku preprosto ni bilo. Potem pa je v času protireformacije, ki je sledila, za skoraj 70 let nastopilo obdobje, ko ni bila natisnjena nobena nova slovenska knjiga – razen tistih, ki jih protestantski krog ni uničil. Med redkimi ohranjenimi deli je Dalmatinov prevod Biblije, ki je postal ključen vir za ohranjanje slovenskega jezika,« spomni Stropnik.

To ohranjeno gradivo je imelo velik pomen za nadaljnji razvoj slovenščine, saj se je jezik ohranjal in razvijal kot naš materni jezik. »Danes pa je naloga vseh nas, da ta jezik negujemo in cenimo, saj največjo grožnjo jeziku predstavlja prav pomanjkanje razumevanja in negovanja njegove vrednosti med uporabniki.«

Jezika ne ogrožajo zunanji vplivi, temveč odnos govorcev do lastnega jezika

Jeziki – veliki in majhni – so  vsi enakovredni in pomembni. »Drži. Naša odgovornost je, kako jezik uporabljamo, ga ohranjamo in razvijamo. Ko na primer zmanjka sredstev, kultura in književnost med Slovenci pogosto postaneta zanemarjeni, kar je ena naših največjih napak.«

Kot pravi Stropnik, smo od 16. stoletja do danes na področju jezika dosegli pomembne uspehe, med katerimi je tudi Megiserjev štirijezični slovar. »Brez slovarja – ki je zaklad jezika – jezik ne more obstajati. Delo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša na področju slovarjev in jezikovnega gradiva ima za slovenščino izjemno vrednost, saj omogoča, da se jezik ohranja kot naš skupni kulturni zaklad.«

Zakaj manj beremo?

»Včasih so bile finančne možnosti morda podobne, a danes živimo v povsem drugačni civilizacijski stopnji. Kljub temu da je vsaka knjiga praznik – tudi v našem lokalnem okolju – je danes letna produkcija knjig veliko večja. V Sloveniji izide približno 500 do 600 knjig letno, kar je na primer desetkrat manj kot na Hrvaškem in neprimerljivo z enormnim številom izdanih knjig v nemško govorečem prostoru. Čeprav bralna kultura upada, se razvijajo druga znanja in dostopamo do novih medijev. Digitalizacija je močno vplivala na bralne navade; slovarji so že večinoma digitalni, in medtem ko smo včasih na dopust nosili po več knjig, je danes vse na dosegu roke – na telefonu, tablici ali računalniku.

Takšna dostopnost ima svoje prednosti, a je še vedno pomembno, da človek ohrani stik z branjem, saj tako pridobiva znanje in oblikuje mišljenje. Branje v vseh oblikah, naj gre za novice, članke ali literaturo, pomaga pri razvoju posameznika skozi vse življenjske faze. Še posebej učitelji imajo pri tem ključno vlogo, saj širijo ljubezen do jezika in spodbujajo njegovo ohranjanje. Če pa učitelji slovenščine ne bodo cenjeni in primerno plačani, bo to dolgoročno vplivalo tudi na jezik, saj v javnem sektorju ne bo več kadra, ki bi bil zmožen gojiti in prenašati ljubezen do slovenščine. Učenje jezika je namreč mnogo več kot le branje in pisanje; skozi materni jezik se prenašata tudi kulturna dediščina in način razmišljanja, kar je nenadomestljiv del našega komuniciranja in izražanja.«

Je literatura še vedno umetnost?

»Slovenska poezija ima za naš narod poseben pomen, saj ga je zgodovinsko oblikovala ne le kulturno, ampak tudi identitetno. Že reformacija nam je prinesla pisavo, jezik, slovnico in izrazne možnosti, nato pa so umetniške višave dosegli avtorji, kot je bil France Prešeren, ki so jeziku dali estetsko vrednost. Njihova umetnost je slovenski jezik povzdignila in ga oplemenitila, kar lahko razumemo kot umetniškost jezika. Ta umetniški odnos do jezika in literature v našem prostoru vztraja še danes, čeprav smo sredi globalizacije in digitalizacije, ki temeljito preoblikujeta medijski prostor.
Pomen slovenščine se izraža tudi skozi stalno prilagajanje tehnološkemu napredku; dejstvo, da se slovenščina pojavlja v digitalnih orodjih, jezikovnih vmesnikih in računalniških programih, je dosežek, ki zahteva ne le jezikovno znanje, ampak tudi računalniško znanost, fiziko in matematiko. To je še posebej pomembno za majhen narod, kot smo Slovenci, in dokazuje, da naš jezik napreduje ter ohranja svojo vlogo.«

Narečja, sleng, jezik mladih

»Ko smo sami še hodili v šolo, smo imeli učitelje, ki so nas opozarjali na pravilno rabo jezika, vendar nikoli niso sankcionirali narečij, saj so vedeli, da so prav iz njih nastala slovenska knjižna pravila. Slovenščina je bogata z narečji, ki so bistveni del našega jezikovnega bogastva in jih je prav zaradi tega treba ceniti in ohranjati. Narečja, sleng in jezik mladih ter specifičnih interesnih skupin pomagajo ohranjati jezik živ in dinamičen. Prav ta jezikovna pestrost omogoča, da se ohranita pristna komunikacija in družabnost znotraj različnih generacij ali stanovskih krogov. V nekaterih državah vsa takšna izrazna sredstva celo vključijo v slovarje, kar ljudi spodbuja, da živijo znotraj jezika in z njim rastejo. V Sloveniji smo do takšnih pojavov morda včasih nekoliko puristični, a to ni nujno slabo – ohranjanje čistosti jezika je del naše tradicije. Kljub temu tujke in sleng, zlasti tiste, ki izhajajo iz angleščine, ne predstavljajo nevarnosti za slovenščino. Marsikatera izmed njih se je skozi čas oblikovala v različice, ki zvenijo bolj slovensko in so postale celo simpatične dopolnitve slovenskega jezika.«

Pravi strah je brezbrižnost do jezika

»Pomembno je, da ostanemo odprti do teh vplivov. Jezik ne izginja zaradi prisotnosti tujk; njegova obstojnost je bolj odvisna od našega odnosa do njega, predvsem skozi šolstvo in vzgojo mladih generacij. Šola je ključna, saj se tam pogosto prvič srečamo z bogastvom maternega jezika. Tujke ne ogrožajo jezika – lahko so, nasprotno, celo navdih za jezikovno bogastvo. Pravi strah je zgolj brezbrižnost do jezika, saj je ravno odnos do njega tisto, kar bo slovenščino ohranjalo živo in polno izraznih možnosti tudi v prihodnosti.«