V zbirki so izšle knjige: Kajuh v glasbi, v kateri so zbrani vsi dosegljivi tiski uglasbitve Kajuhovih pesmi; Kajuh v drugih jezikih, v kateri so zbrani vsi prevodi Kajuhovih del; Kajuh Proza, v kateri so poleg edinega proznega dela, drame Mati, objavljeni spisi, šolske in domače naloge, kritika Primčevih pesmi; Kajuh: Dopisovanja, v kateri so zbrana vsa pisma in dopisi, ki jih je Karli prejel ali napisal svojim vrstnikom, prijateljem, domačim, nekaterim že takrat uveljavljenim literatom; Kajuh: Podobe, v kateri so zbrane vse fotografije in številni dokumenti; Kajuh Objave, v kateri je ob avtorjevem spremnem eseju in opombah zbrana bibliografija Kajuhovih del; Kajuh: Strip, ki je narejen po literarni predlogi Prestreljene sanje, ter Kajuh: Zbrane pesmi, prva pesmarica, ki vsebuje vse do zdaj znane Kajuhove pesmi. Z urednikom knjige in celotne zbirke ter idejnim vodjo projekta Vladom Vrbičem se je na zaključnem dogodku pogovarjal Jože Krajnc, Kajuhove pesmi pa so brali člani Gledališča Velenje.

Pot do Kajuhove pesmarice

Kot je povedal Vlado Vrbič, so v Knjižnici Velenje v začetku leta 2014 ugotavljali, da Kajuhova poezija ni zbrana na enem mestu, v eni knjigi, pesmarici.
»V zadnjih desetletjih je šlo za ponatis tiste njegove originalne prve zbirke s 27 pesmimi in kake druge ožje pesmarice. Obsežnejša, s 122 pesmimi, je bila v zbranih delih Emila Cesarja. A to so bile knjige, ki niso bile namenjene široki množici; Cesarjeva je na primer imela 700 strani. Prepričan sem, da Slovenci tega niso brali in so ostali v krogu kakšnih 20, 30 pesmi, ki so že praktično ponarodele,« je povedal Vrbič.
Tudi zato so v letu 2015 izdali in v letu 2020 ponatisnili knjigo Kajuhovih pesmi v skoraj žepnem formatu z objavljenimi 151 pesmimi in dostopno ceno. 100. obletnica Kajuhovega rojstva je bila prava priložnost, da ob sedmih knjigah, ki so pesnika osvetlile z različnih strani, izidejo tudi zbrane pesmi – vse, ki so jih do zdaj našli, in teh je 153. »Lahko, da se bo še kakšna našla mogoče kdaj, ampak kaj zelo veliko pa ne,« meni Vrbič.

Zaznamovali leto doma in v zamejstvu

Kajuhovo leto se zaključuje, lani smo zaznamovali njegovih 100 let v lokalnem okolju, letos še na državnem nivoju. Vrbič ocenjuje, da se je, čeprav se je praznovanje obletnice v letu 2022 začelo slabo, ker ga država ni razumela, nazadnje dobro sklenilo. Veliko je bilo objav v medijih, na različnih proslavah se je brala Kajuhova poezija, Vrbič je nastopil v veliko intervjujih na radiu in televiziji ter po različnih časopisih in revijah.
»V letu 2020 smo v Knjižnici Velenje zastavili program praznovanja in med drugim zasnovali zbirko knjig, imeli smo idejo, da izdamo priložnostno znamko in kovanec za 2 €, a nam to ni uspelo. Nam je pa uspelo, da smo naredili zelo lepo razstavo v NUK v Ljubljani, da smo skupaj z Zvezo borcev in šoštanjsko občino dosegli, da je država leto 2023 razglasila za Kajuhovo leto. Tako se je letos zgodila zelo lepa akademija v Cankarjevem domu v Ljubljani in po vsej Sloveniji se je dogajalo zelo, zelo veliko stvari,« je zadovoljen Vrbič.
Zadovoljen je predvsem s tem, da so Kajuha osvetlili z več strani, ne le kot partizanskega pesnika. Končno se je pojavil na gledališkem odru. »Celjsko gledališče je uprizorilo igro Juriš, Darko Nikolovski in Inti Šraj monodramo Kajuh sem jaz. Spodbudila se je ustvarjalnost tudi po zamejstvu. Naredil sem scenarij za tržaško gledališče, v Trstu je Aljoša Saksida, zelo živahen oboževalec Kajuha, zborovodja več zborov in kantavtor, uglasbil kar nekaj Kajuhovih pesmi, v Celovcu v Avstriji so bili dogodki …,« ocenjuje Vrbič in meni, da ob vsem tem Kajuhov duh klije po Sloveniji.

Vse knjige veže rdeča nit

Vsaka od osmih knjig o Kajuhu je izšla v nakladi 500 izvodov, z izjemo stripa, ki je bil izdan v 2.500 izvodih in je že pošel. Urednik vseh je bil torej Vlado Vrbič, oblikovalec pa Stane Hafner. Kot je dejal, je bil v prvi vrsti počaščen, da so mu zaupali to nalogo, kmalu pa je ugotovil, da o Kajuhu (pre)malo ve. »Skozi to delo sem spoznal, da so pesmi napisane za vsakogar, za različna obdobja, različna občutja, različne čase. Pri oblikovanju v začetku nisem vedel, kakšen bo celoten obseg zbirke, a sem se potrudil, da imajo vse knjige rdečo nit. Iskal sem elemente in jih, upam, tudi našel, ki se povezujejo od prve do zadnje knjige, z izjemo stripa. To je bil zame izziv in sem ponosen, da sem ga opravil,« je povedal oblikovalec zbirke.