A jih je dočakal le dobrih 21. Zaključna prireditev njegovega leta je bila monodrama Kajuh sem jaz, v kateri je v vlogi pesnika, partizana nastopila odlična igralka Inti Šraj.
Eno uro je v polni pozornosti držala skoraj polno dvorano Doma kulture s predstavo, za katero smo vsi vedeli, da nima srečnega konca. Pa vendar. Ko so padli usodni streli in je Kajuh obležal mrtev in je bilo marsikatero oko solzno ter je občinstvo stoje z dolgim ploskanjem nagradilo igralko in je tudi režiser predstave Darko Nikolovski obrisal solze, se je znova pokazala brezčasnost Kajuhove poezije. Še danes, skoraj 80. let po tragični, prehitri smrti mladega pesnika, njegovi verzi izražajo enako ljubezen do matere, dekleta, domovine, enak poziv k uporu in enako upanje na mir in svobodo. Ki ju je z vsako besedo želel, zahteval, a nikoli dočakal.
38 izvodov
Z Inti Šraj v predstavi podoživimo najpomembnejše trenutke Kajuhovega življenja in skozi njegove pesnitve dobimo vpogled v razmišljanja in doživljanje sveta tega velikega pesnika. »Upava, da bodo lahko ljudje predstavo dojemali onkraj okvirjev, v katerih je Kajuh deloval, in bodo sprevideli, da gre za univerzalno brezčasno zgodbo. Zgodbo o posamezniku, ki se je boril za pravičnejšo družbo,« sta o predstavi povedala ustvarjalca. Predstavo želijo pripeljati v 38 slovenskih občin, kot je bila v 38 izvodih natisnjena edina Kajuhova pesniška zbirka.
Poleg vizualnega aspekta duh časa jasno orisuje tudi glasba, za katero je poskrbel Aljoša Saksida v sodelovanju z Združenim otroškim pevskim zborom mali kraški Kajuhovci in Tržaškim partizanskim pevskim zborom Pinko Tomažič, za eno pesem pa je svoj glas prispevala tudi Jadranka Juras.
