Zavodnje, 20. julija – Letos mineva 60 let, odkar se je v Zavodnje priselil Jože Svetina, po poklicu učitelj, po hobijih pa ribič, lovec, varuh narave, fotograf in predvsem slikar, po čemer je v Šaleški dolini tudi najbolj znan. Doma je sicer iz Šmartna pod Šmartno goro, v Zavodnje pa je prišel učit v osnovno šolo iz Vitanja.
Otroke ima zelo rad, prav zato je bil strog, dosleden učitelj, z izdelanimi pravili in zahtevano disciplino. Vse to, ker je želel, da otroci zrastejo v odgovorne, samostojne, pokončne odrasle. Tudi to ga je odlikovalo, da med otroki ni delal razlik, zanj so bili ne glede na gmotni ali statusni položaj vsi enaki.
»Tudi s tako imenovanimi problematičnimi otroki sem se dobro razumel in dosegali so dobre učne rezultate. Moji učenci so vedno pozdravljali, znali reči dober dan in hvala. Učil sem jih opazovati naravo, spoštovati ljudi, hoditi po svetu z odprtimi očmi,« svoj način vzgoje opiše Jože.

Vedno za akcijo, vedno uspešen

Pa ni le s tem v Zavodnju in pri ljudeh pustil sledi, da ga starejši krajani še danes s spoštovanjem gledajo. Ko je prišel v ta kraj, visoko nad Šoštanjem, je bila šola v klavrnem stanju. On sam je živel v garderobi prosvetnega doma, kjer je pozimi zmrzoval, v razredu pa stal na klopi, da ga na betonskih tleh ne bi zeblo v noge. Bil je edini učitelj, tudi vodja šole in hišnik.
Takšna šola Jožetu ni bila všeč, zato je bil pobudnik ideje o obnovi šole. Ideja je bila realizirana, še več, zgradili so še šolsko hišo z bazenom in s šolskim igriščem. Ker je videl, da se da, je bil v naslednjih letih član več gradbenih odborov, kajti Zavodnje so potrebovale še marsikaj – cesto, vodovod, telefon, smučarsko vlečnico. »Te funkcije niso bile častne, temveč delovne. Nosil sem vso odgovornost in velikokrat založil tudi svoj denar.« Na to, kako bo poplačan, Jože res nikoli ni gledal. Ker je imel takrat že svoj avtomobil, je bil tudi prevoznik poškodovanih ali bolnih sokrajanov v bolnišnico ali k zdravniku. Zato je vedno skrbel, da je imel vsaj polovico bencinskega tanka polnega …
»Z otroki in krajani sem živel skoraj 24 ur na dan. Če ne bi bil takšen, če tega ne bi želel, bi šel delat v veliko mesto. Če vidim, da je človek v stiski, bom vedno pomagal. Če pa vidim, da gre za špekulacijo, izkoriščanje, sva takoj končala,« razloži preprosto.
Tudi to, da so otroci v Zavodnju imeli brezplačno šolanje, je dosegel. Ker v kraju ni bilo nobenih društev, je predlagal, da bi organizirali različne prireditve in zbirali denar v podjetjih. Tako so Zavodnje gostile Koncert iz naših krajev, kmečki praznik z razstavo živine, tekmovanje gozdarjev in, seveda, veselice. Sponzor akcije je bila Ljubljanska banka, podjetja so darovala denar in stvari. Rezultat? Otroci so v začetku šolskega leta dobili vse zvezke in knjige, halje, dežne plašče, copate, škornje, smuči in smučarske čevlje, sanke, malico so imeli plačano za celo leto. Nakupili so tudi šahovske deske, mizo za namizni tenis, smučarsko vlečnico …

Častni občan Šoštanja

Jože ima spretne roke, dobro oko, čuteče srce. Že v osnovni šoli je pokazal likovno nadarjenost. Delal je mavčne figurice za jaslice in palčke. Rad je delal tudi z lesom in se tri mesece učil pri nekem mizarju. Ta ga je grdo izkoriščal in mu tako dal poleg znanja za delo z lesom tudi poduk za celo življenje. »Nikoli več se ne bom pustil izkoriščati,« se je naučil.
Rad je tudi slikal, se sam naučil mešati barve in vse drugo, kar slikar še mora znati. Motive pa mu je ponudila kar narava. Če danes stopite na balkon njegove hiše v Zavodnju, razumete, zakaj so na Svetinovih slikah drevesa, kmetije, potoki, živali, božja znamenja in tudi – otroci. Uporablja različne tehnike, v zadnjem času slika narobe – na steklo od zadaj, kar zahteva potrpežljivost in dobro roko.
Prav v Zavodnju je začel intenzivneje slikati. Prve slike je podpisoval z imenom Taj, saj se ni hotel izpostavljati. A ko so ljudje pokazali zanimanje, so ga nagovorili tudi, da bi jih razstavil. Prvo razstavo je imel leta 1967 v Delavskem klubu v Velenju. Razstavil je 37 slik, domov pa se je vrnil le z eno, vse druge je prodal.
To ga je spodbudilo, da je kot sokrajan Ivana Napotnika ustanovil Malo Napotnikovo kolonijo, se povezal z drugimi slikarji, sodeloval na slikarskih kolonijah in tako v nekaj letih pripravil več kot 200 razstav – samostojnih, skupinskih, v domovini in tujini. Sodeloval je v humanitarnih akcijah in prejel veliko priznanj. Enega največjih mu je ob njegovi 75-letnici, leta 2009, podarila Občina Šoštanj – imenovan je bil za častnega občana.

Rad bi še razstavljal

Jože Svetina konec svojega osmega desetletja življenja ne slika več toliko kot pred leti, prešel je na manjše formate. Tudi zato, ker ga je malo izdalo zdravje in je imel precej opravkov pri zdravnikih. »Nagaja mi palec na desni roki, imam oporo, a me ta ovira,« med smehom pove. Kljub težavam je dobrovoljen, iskrivo in z dobrim spominom obuja dogodke in srečanja z ljudmi. Predvsem tiste lepe, s srečnim koncem, kajti z ljudmi, ki so imeli slabe namene, je vedno hitro opravil.
In tako se Jože ne da. Na današnji dan prihodnje leto bo praznoval 90. rojstni dan in ob koncu najinega pogovora pove, kaj si želi. »Lepo bi bilo, če bi imel v Šoštanju razstavo,« mi zaupa in upa, da bo njegova želja naletela na prava ušesa. Morda bo imel le to težavo, da bo med svojimi številnimi likovnimi deli naredil izbor pravih …