Marko Mandić, igralec, ki je svojemu delu predan s telesom in dušo – Performer, konstruktor oblik in animator svojega telesa, ki ga postavlja pred mnoge zahtevne igralske preizkušnje tako na gledališkem odru kot na filmskem platnu.
Danes izjemno bogata igralska pot Marka Mandića ima svoje zametke v Velenju. Velenjčan namreč domačemu mestu pripisuje velik del zaslug, da se je v gledališke in filmske vode sploh podal. »Vso dediščino in izkušnje, ki jih pridobivaš vse od rojstva, nosiš s sabo. Vsi elementi naših življenj, tudi tisti, ki bi jih najraje zapakirali v kakšno temno sobano naših duš, nas gradijo. Izjemno sem hvaležen za vse izkušnje, ki sem jih pridobil tukaj in za vse, kar je Velenje ponudilo meni in moji generaciji – upam oziroma verjamem, da to ponuja tudi vsem naslednjim. Brez bogatega otroštva, ki sem ga imel ravno v Velenju, ne bi počel tega, kar počnem.« Njegovo zanimanje za igro je vzniknilo ob že tradicionalnem sprejemu dedka Mraza v Velenju, ko ga je navdušila predstava Sovica Oka. »Tako me je začarala, da smo se morali takoj naslednji dan nujno vpisati v velenjsko knjižnico in si izposoditi to knjigo. Doma smo naredili preproste lutke, ki sva jih s sestro premikala, medtem ko je mama brala besedilo. Ko pa sem ugotovil, da si lahko tudi igralec, ki ne upravlja predmetov, temveč si animator svojega telesa, me je igralstvo začelo še bolj zanimati.« Danes tako pred igralske izzive namesto lutk postavlja svoje telo, v katero je do danes naselil že več kot 90 gledaliških vlog. Je prepoznaven član ansambla SNG Drama Ljubljana, svoj umetniški izraz pa raziskuje tudi v filmskih in drugih projektih, v katerih na vseh ravneh preizkuša tako sebe kot občinstvo. Za svoje vloge je prejel več domačih in tujih nagrad, ki zgolj pritrjujejo temu, kar o njem pravi večji del gledalcev, medijev in kritikov – je edinstven, ekstravaganten in neizprosen.
Na odru se razgalite tako emocionalno kot fizično. Se ob tem počutite ranljivi?
»Se, ampak se mi zdi, da s tem, ko kažemo svojo ranljivost pred drugimi, obenem pokažemo tudi, da s tem ni nič narobe. Lepota je ravno v tem, da se damo na ogled drug drugemu, da se srečamo z ljudmi tudi takrat, ko nismo zaščiteni z vsemi mogočimi oklepi, ki naj bi nas pred nečim obvarovali, ampak nam samo preprečujejo, da bi se s soljudmi res spoznali in našli nekaj v drugem in potem tudi v sebi.«
